Na severu jih omejuje reka Idrijca, na zahodu Soča, na vzhodu in jugu pa Čepovanska dolina. Tja smo se namenili s Planinskim društvom Blagajana na prvi spomladanski izlet. Ko smo parkirali v Batah, kjer se začenja batovška pot, je pihalo prav po kraško. A če je to delovalo nedomače, so bili prvi koraki, ki smo jih ubrali proti Svetemu Lovrencu, toliko bolj povezani z domačimi kraji. Sveti Lovrenc je tako kot v polhograjskem zaledju večji grič nad batovško kotlino. Na poti proti vrhu so nas spremljale nenavadno velike skale. Ena je bila zagozdena prav za močnim borom. Bog ve, jo je močno deblo bora res ustavilo, da ni zdrknila v dolino, ali pa sta se kamnita gmota in drevo slučajno tako srečala. Na vrhu Svetega Lovrenca so razvaline cerkvice, kot smo lahko razbrali s tam postavljene turistične table. Razgled je pa prav razkošen. Pred nami se je belil Kanin, tudi na Krnu je bil še sneg. Na Matajurju so kopnine kazale rjavkasto barvo, le Sveta Gora za nami je bila že v zelenkasti obleki. Na travnikih pod nami se je paslo govedo bele barve, zraven pa konji prav vseh barv; eden je imel tudi nenavadno velike bele lise. Ob živini smo občudovali vijoličast travnik žafranov. Planinski strokovnjaki med nami so se odločili tudi botanizirati, kot se reče strokovni obdelavi rastlinja na mestu samem. Tako smo slišali pojasnilo o razliki med jesenskimi podleski in spomladanskimi žafrani, ki je menda v številu prašnikov. Na enem od primerkov smo potrdili strokovno tezo, da trije prašniki v cvetni čaši pritičejo žafranu, šest pa jesenskemu podlesku; ti so strupeni. Ljudsko izrazoslovje oziroma terminologija ni tako natančna in je tem podobnim vijoličastim jesenskim in pomladanskim poganjkom dala enako ime – podleski. V zavetju roba smo na prijetnem sončnem prostoru odprli nahrbtnike in se podprli za nadaljnjo pot. Veter je za nami še zmeraj vel po prostrani pokrajini. Po spustu v dolino smo se na koncu povzpeli še na Jelenk. Vrh je gol, prav škrapljasto razbrazdan in na eno stran nevarno prepaden. Burja je poniknila v vabečo sončno toploto, ki je v skupino priklicala prijetno pomladno vzdušje. Med nami so še posebej izstopale tri deklice, kot mlade srne so spretno skakale po kamnitih stezah. Nobenega odpora do hoje ni bilo slišati ob poti. Ob sklenitvi naše krožne poti v Batah nam je tamkajšnja večja kmetija prav gostoljubno razkazala domače zaloge. Pri sosedovih pa so domiselno poskrbeli za enkratno kombinacijo tradicije in novejšega kmetovanja. Ob robu njive je bila od traktorja z vitlom napeljana vrv do pluga z lemežem. Tega je držal orač in plug se je s tako navezavo premikal po njivi; krajšajoča vrv je bila dokaz za vzajemno skladno sodelovanje traktorista in orača. Lep graben, ki je na njivi nastajal za plugom, pa je bil najbrž namenjen krompirju. Tudi tako se kaj naredi, smo rekli. Kot že večkrat nam je tudi tokrat skrite kotičke naše Slovenije pomagala razkrivati Jerica Škrlj z možem Rajkom.

Milka Bokal