Podjetje nas v tristranskem dopisu vabi v Terme Dobrna na kosilo in predavanje svojih pokroviteljev; v ponudbi je tudi plavanje za vsega 3 evre, avtobusni prevoz, kosilo, vodenje izleta pa je celo brezplačno. Sliši se zanimivo, privlačno, pa si reče človek, dajmo, poskusimo. Oborožen z dvema knjigama, HTC-tipkovnico na pametnem telefonu in seveda z glavnim orožjem, svojim canonom, se znajdem pred avtobusom, ki ob sedmih zjutraj res že čaka za vaško trgovino. Loteva se me optimizem ... Izlet v režiji drugih mi res ustreza, saj sem kot espejevec in oče vajen vseh mogočih organiziranj in dolžnosti; takole razvajanje v termah na račun in organizacijo nekoga drugega je torej pravi oddih. Ali koga poznam? Prva polovica avtobusa je zasedena, in sicer izključno z upokojenci; vsega skupaj nas je 15, vendar voznik glasno izrazi dvom glede izleta, saj nas je deset manj, kot se nas je prijavilo. Telefonira, se posvetuje in po desetih minutah mučne negotovosti oznani odhod.

Prvi kilometri pokažejo realno stanje avtobusa; ima preglasen počen izpuh, slabe blažilce motorja, cvileč jermen, počen sprednji vetrobran, prezračevanje in lučke nad našimi glavami so pokvarjeni, vsepovsod je prisoten smrad po nafti ... Prizori filma Ko to tamo peva se mi v glavi vrtijo zgolj naključno. Hitro smo na avtocesti, kjer se hitra vožnja krepko preko 100 km/h nadaljuje ... Izvoz Domžale nas preseneti, a vozniku so naročili, naj se izogne plačilu cestnine.

Zadnje tako avtobusno potovanje brez odgovornosti organizacije sem doživel predlanskega junija v barvah slovenske vojske, ko smo se vojaki rezervisti odpeljali iz vojašnice na Vrhniki proti strelišču Bloke nad Cerknico. 

V Termah Dobrna nas je sprejel in pozdravil gostitelj Branko; humor in šale so leteli iz njega ves čas, tudi med triurnim predavanjem o zdravju prijaznih izdelkih s področja spanja in kuhanja. Skupaj z mlado, vitko kolegico sta bila res kot Stan in Olio, nasprotna pola, ki sta vse Pograjce uspešno obdržala v zabavnem in budnem razpoloženju, in tri ure so minile zelo hitro. Pa tudi posla so imeli več kot dovolj, tako da so nam tisto kosilo in plavanje zlahka omogočili … In tu sem prišel na svoj račun tudi jaz, končno voda, zrak, svoboda, kajti res je, kar pravijo: ko smo mladi, zapravljamo zdravje za denar, ko ostarimo, pa denar za zdravje. No, jaz se imam za mladega, ki rad skrbi za zdravje. Smeh je pol zdravja, danes ga je bilo obilo … Hvala vam za lep izlet in tudi hvala sokrajanom za prijetno, zabavno družbo!

Sebastjan Vehar