Lansko leto me je med rehabilitacijo prijatelj na invalidskem vozičku povabil, da si pogledam njihovo balinanje, ki se imenuje "boccia" (bočanje). Ker sem sam ljubitelj klasičnega balinanja, sem bil takoj za stvar! Igra se v telovadnici, kjer se s trakovi označi meje igrišča. V eno telovadnico gredo ponavadi od 3 do 4 igrišča in na enem igrišču je od 2 do 6 igralcev ter sodnik. Igra se z mehkimi usnjenimi modro-rdečimi žogami, ki so polnjene z lahkimi zrni iz umetne mase. Igralci igrajo na vozičkih, kdor pa še hodi, mora sesti na stol, da se zagotovi nekakšno enakopravnost igralcev. Ko sem zadevo preizkusil sam, ki še nisem podrobneje poznal pravil igre, so mi že po prvi vrženi žogici strokovno prijazno povedali, da bi si zaslužil rumeni karton. Ja, imajo rumenega in rdečega tudi! Za prvič so mi seveda pogledali skozi prste. Zame nov šport mi je bil všeč in po debati o razlikah med bočo in balinanjem smo se dogovorili, da se nekoč udarimo med panogama! In dogovorili smo se za 3. december, da združimo šport in kulturo tako, da kulturno odigramo turnir Bočarji : Balinarji.
Balinarji Športnega društva Dobrova smo zbrali 6 dovolj prekaljenih in resnih igralcev, ki so se bili pripravljeni v soboto namesto domačega kosila udeležiti turnirja ter se po robu postaviti bočarskim prvakom, ki celo na evropskem nivoju posegajo po mestih do prve deseterice. Njihovo ekipo so sestavljali paraplegiki, distrofiki in cerebralci. Med njimi sta bila tudi državni prvak Matjaž Bartol in podprvak Jakob Škantelj, ki Slovenijo kakovostno zastopata po Evropi. Potrebno je bilo najti še dvorano, kjer bi lahko turnir odigrali. Dobili smo jo v OŠ Poljane celo brezplačno, saj tako večkrat pomagajo tudi paraplegikom, ki se ukvarjajo s športom.

V soboto smo balinarji prišli malce prej, kar nam je omogočila točnost prevoza Jazbec, česar je naš član in voznik Zoran profesionalno vajen. Balinarji smo prinesli narezek, ki je nadomestil zamujeno kosilo. Dogovorili smo se, da odigramo trikrat dvojice in dvakrat trojko. In turnir se je začel! Kljub temu da smo balinarji pred začetkom nekaj minut resno trenirali, smo dokaj klavrno začeli. Pravil smo se sproti učili, za kar so skrbeli sodniki, ki niso imeli mandata za kaznovanje, ampak le za pomoč. Vzdušje na turnirju je bilo veliko bolj sproščeno kot na pravih tekmovanjih. Zabavali smo se in seveda s tem dekoncentrirali nasprotnika, kljub temu pa je bil boj zelo zagrizen! Bočarji nam niso namerno puščali  točk, balinarji pa smo hoteli dokazati, da smo dobri tudi sede! Rezultat? Rezultat sploh ni pomemben, morda bi bil bolj, če bi mi, balinarji, zmagali! Želel bi reči, da smo izmučeni od sedečega igranja ob prigrizku "vrezali" postturnirsko debato o dogajanju, pravilih in dogodkih na bočarskih in balinarskih terenih, pa bi se verjetno čudno slišalo, saj smo cel turnir presedeli! Kljub temu je potrebno priznati, da je delovanje možganov prav tako naporno, saj je včasih potrebne ogromno domišljije, da žogico spraviš na pravo mesto, ko tam ni več prostora! Bočanje ima posebnost, da se lahko igra tudi tridimenzionalno – žogice lahko spraviš na vrh prejšnjih!

Novo doživetje je dokazalo, da šport resnično združuje. Spoznali smo novo športno panogo, hkrati pa premagali navidezno oviro, ki nehote loči zdrave in malce manj srečne v zdravju, invalide, ki so nam lahko popolnoma enakovredni. Seveda smo se razšli v upanju, da se turnir v prihodnosti ponovi in morda takrat balinarji celo zmagamo!