Pohodništvo je zdrav način rekreacije. To sta vedela tudi Milena in Franci Malovrh, ko sta aprila leta 2000 v okviru Društva upokojencev Dobrova začela z organizacijo vsakomesečnih pohodov upokojencev v naši lepi Sloveniji. Prvi pohod je bil na Čemšeniško planino. Na začetku so se člani društva upokojencev na pohode vozili s svojimi avtomobili, ker pa je zanimanje za pohodništvo naraščalo, so se kasneje odločili za avtobusne prevoze. To je velika prednost, saj se pohodi lahko organizirajo tako, da se pohodnikom ni treba več vračati na izhodiščno točko. Tako so postali še bolj zanimivi in ne samo to, tudi pogovor in druženje se lahko začneta že v avtobusu.

 
V devetnajstih letih se je pohodov udeležilo 12.622 pohodnikov, ki so obiskali različne kraje v Sloveniji in tudi čez mejo. Leta 2001 je petintrideset pohodnikov osvojilo tudi Triglav. Leta 2007 sta organizacijo in vodenje pohodov prevzela Franci Železnik in Rafko Plahutnik. Franci še danes skrbi, da se pohod vsak mesec redno izvede. Pri organizaciji mu pomagajo Vinko Marinko – Vine, Maja in Tone Selan, v zadnjem času pa tudi Vinko Kuder. Vodje pohodov poskrbimo, da se že v okviru letnega načrta društva upokojencev določijo dnevi in cilji pohodov za vsak mesec v letu. Pri tem smo pozorni na to, da je pot primerno izbrana tako glede dolžine, kot tudi zahtevnosti in višine cilja pohoda. Le vremena ne moremo predvideti, zato se kdaj pa kdaj zgodi, da je treba načrtovani pohod v zadnjem trenutku odpovedati in poiskati nov termin za izvedbo. 

Tako kot vsako leto je bil tudi prvi pohod letos tradicionalno na Vrhe, takoj po novem letu, 4. januarja. Dolgoletna želja pohodnikov namreč je, da si ne glede na vremenske razmere na začetku leta zaželimo sreče, zdravja, predvsem pa varen korak na pohodih. Pohodniki smo se seznanili tudi s pohodi v letu 2019. Obiskali bomo oziroma smo že Rašico, Grobelno, Slavnik, Dobrač, Vojsko, Mrzlico, Kope, Belopeška jezera, Bohinj, Sromlje in Kras.

12. februarja smo opravili pohod na Rašico. Pohod smo začeli v Mengšu, ki je poznan po izdelavi glasbil in življenju kar nekaj znanih Slovencev, kot so Janez Trdina, Mihael Stare, Franc Jelovšek in drugi. Mimo znane Oranžerije smo se povzpeli na hrib Gobavica. Po grebenski poti smo pohod nadaljevali do Rašice (647 m), kjer smo se povzpeli na dvajsetmetrski razgledni stolp. Ker je bil dan sončen, zrak pa čist, se nam je od tu ponujal čudovit pogled na Ljubljansko kotlino, Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Po krajšem počitku pri rašiški koči, smo pot nadaljevali do Dobene. Pohod smo zaključili na kmečkem turizmu Blaž, kjer smo pripravili manjše presenečenje dolgoletnemu vodji pohodov Franciju Železniku. Podarili smo mu sliko našega pohodnika Rafkota  Plahutnika v zahvalo za dolgoletno uspešno vodenje pohodov in mu zaželeli, da bi še dolgo ostal z nami.

12. marca smo opravili pohod od Grobelnega do Ponikve. V lepem vremenu smo se z avtobusom odpeljali do Grobelnega pri Celju, od tu pa peš nadaljevali pot med sadovnjaki do vasi Uniš. Tu smo si ogledali rojstno hišo in film o življenju in pomembnosti škofa Antona Martina Slomška za ohranjanje slovenskega jezika in slovenstva. Pot smo nadaljevali na grič Sv. Ožbolt pri Ponikvi, od tu je bil čudovit razgled na Kamniško-Savinjske Alpe, Golte, Smrekovec, Zasavsko hribovje, Konjiško goro, Boč. Na Ožboltu smo naredili postanek za malico in uživali v lepotah Slovenije. Pot nas je vodila naprej do Ponikve, ki je zelo lepo urejen kraj z bogato baročno cerkvijo sv. Martina, vredno ogleda. Prijazen gospod župnik nas je seznanil z zgodovino cerkve in kraja. Pot smo nadaljevali do Boletine, kjer v tem času cveti zaščitena roža velikonočnica. Po ogledu rastišča smo pohod zaključili v kleti domačina Ivana, kjer smo se okrepčali z domačo hrano in nazdravili z domačo kapljico.

Načrtovani pohod 9. aprila na Slavnik smo morali zaradi slabega vremena prestaviti, kar se je izkazalo za zelo dobro odločitev. Na pohod smo odšli 16. aprila. Že na Dobrovi nas je pričakalo lepo jasno aprilsko jutro, kar je bilo zagotovilo, da bo naš 250. pohod uspešen. Razpoloženje v avtobusu je nakazovalo, da je pohod nekaj posebnega, saj organizirati 250 pohodov v Sloveniji in to skoraj vedno z drugim ciljem ni tako preprosto. Pohod na Slavnik (1100 m) smo začeli v vasi Skadanščina pri Kozini. Od tu smo pot nadaljevali po gozdnih poteh in po dveh urah in pol prispeli na vrh Slavnika. Od tu je bil lep razgled na koprski in tržaški zaliv. Po krajšem postanku za malico je sledilo obvezno fotografiranje in nadaljevanje poti v dolino. Ura in pol, kolikor smo potrebovali za spust do vasi Prešnica, je hitro minila, saj je pot potekala ob bogatem spomladanskem cvetju. Pohod smo zaključili na kmečkem turizmu Birtovih, kjer smo svečano proslavili zaključek 250. pohoda. Začetnica pohodov Milena Malovrh nas je v nagovoru popeljala skozi zgodovino pohodov, mi pa smo ji obljubili, da bomo nadaljevali z organizacijo pohodov tudi v bodoče. Naši pohodi niso samo hoja, so več, saj si ogledamo in se seznanimo z življenjem in zgodovino kraja, ogledamo si znamenitosti in se pogovorimo z domačini.

 
Pri nas, pohodnikih je v navadi, da se za udeležbo na stotem pohodu podeli priznanje. Na tokratnem pohodu smo presenetili Eli Zadnikar in ji podelili zasluženo priznanje za stoti pohod. Priznanje za sto pohodov je prejelo že kar lepo število pohodnikov. Franci in Milena Malovrh ter Mira Jovan pa so že lani prejeli priznanje za udeležbo na dvesto pohodih. Jubilejni pohod smo zaključili ob domači hrani in pijači, zvokih harmonike in pozavne, nekaj pohodnikov pa je kljub štiriurnemu pohodu še malo zaplesalo. Zadovoljni, čeprav rahlo utrujeni smo se odpeljali nazaj proti Dobrovi. Že na poti domov smo se seznanili z majskim pohodom na Vojsko. Kot vedno smo si tudi tokrat obljubili, da bomo do pohoda maja pridno skrbeli za svoje zdravje in se gibali, s tem pa nabirali moči za 251. pohod.

Vodje pohodov PDUD