Planinsko društvo Blagajana je tudi letos oktobra organiziralo spominski pohod po Pavletovi poti. Tokrat ga je vodil Igor Dolenc. Zaradi deževnega vremena pohodnikov res ni bilo veliko, bili smo pa predstavniki vseh generacij, še posebej smo bili veseli dveh najmlajših šolark, ki sta pogumno koračili med starejšimi. Do domačije Pri Kobilcovih v Mačkovem grabnu, kjer je bil doma pokojni Pavle, ki je leta 2008 za vedno ostal v pakistanski Himalaji, se nas je nabralo še nekaj. Kot po navadi smo se ustavili pod njihovim kozolcem, kjer so nas pogostili z domačimi dobrotami. V kozolcu smo opazovali tudi vreče, polne oglja, ki ga prodajajo pod imenom Oglje izpod Tošča in Grmade. Kadar oglje kuhajo, je treba kopo, ki jo imenujejo ognca, deset dni pregledovati vsake dve do tri ure, ponoči in podnevi. Ja, prav ste prebrali, oglje se »kuha«, tako se reče in to ni napaka; beseda pa daje vedeti, kako bogata je naša slovenščina s svojimi pomenskimi prehodi. Delo je pa utrudljivo, saj je treba bedeti dobesedno noč in dan nad kadečim se kupom. Najedli in napili smo se, potem smo jo pa ubrali na Setnico k spominski maši, ki se imenuje pohodniška, kot smo slišali pozneje. Tokrat smo zaradi nepredvidljivih okoliščin izbrali krajšo, precej široko pot, ki pelje nad njihovo domačijo. Mestoma je bila blatnata, a to nas ni motilo, saj smo planinci vendar vajeni vsega. Pravočasno smo bili ob cerkvici svete Uršule. Za ta kotiček polhograjske pokrajine pravijo, da je eden najbolj skladnih v Polhograjskem hribovju, saj se ujema to, kar je napravil človek, in kar je ustvarila narava. Kar poglejte od Mehačka in Mežnarja, Grmada se kot nekoliko višja skalnata cerkev boči nad »ta pravo« in jo kot pišče skriva v svojem okrilju. Tega »varstva« tokrat zaradi vodenih prgišč izpod neba nismo mogli v živo občudovati, a zamuditi pa lepe narave ne gre, še posebej zdaj v barviti jeseni. Tudi v dežju je lahko lepo, če je dobra volja in vesela druščina.

Milka Bokal