22. september 2021 smo imeli devetošolci Osnovne Šole Davorina Jenka v Cerkljah na Gorenjskem prav posebno uro zgodovine. S svojim obiskom in pričevanjem sta nas počastila dva iskriva govorca, ki sta zaradi izjemnega rasne, nacionalne in politične nestrpnosti doživela precej drugačno otroštvo od našega.

Gospa je že na prvo vprašanje začela s pretresljivo pripovedjo:

"Sem Sonja Vrščaj, prihajam s Krasa; veste, Kras je v času moje mladosti spadal pod Italijo, zato sem bila kot Slovenka v tej državi žrtev raznarodovalne politike, ki je bila pogosto tudi nasilna do nas. Med 2. svetovno vojno sem se že kot najstnica pridružila slovenskem odporniškem gibanju in sem pomagala partizanom. Ko so me ujeli Nemci, so me najprej poslali v Tržaški zapor Coroneo, nato pa s transportom v del taborišča Auschwitz, ki se imenuje Birkenau. Najprej so mene in ostale zajete Slovenke odpeljali v cigansko barako, kjer bi bila verjetno ubita v 1 do 2 mesecih. Srečo sem imela, da je neka ženska slišala, da me ne govorimo v istem jeziku kot ostale ženske v baraki. Odpeljali so nas v delavsko barako, nam dali druga oblačila, nas razkužili, nato pa smo odšli na delo. Delali smo od jutra do večera v dežju, snegu, toči – skratka v vseh razmerah, šele zvečer pa smo lahko odšli nazaj v barako …" Gospa nam je povedala še veliko drugih prigod, ki so se ji zgodile med vojno in so nas vse prisotne zelo pretresle: kako je mogoče, da človek kaj takega dela drugemu človeku.

G. Vlado Guna pa je povedal, da je bil žrtev nemškega ukaza, da je treba moške uporniških družin pobiti, ženske odvesti v taborišča, otroke pa oddaljiti od njihove domovine. On je bil en teh otrok, ki so jih oddaljili od domovine in jih namestili v tako imenovane nemške »vrtce«. Gospod nam je povedal, da se sicer ne spomni veliko, ker je bil takrat star le 2 leti, a spomnil se je, da so bili v bistvu to zapuščeni gradovi in samostani nad nemškimi mesti in vasmi, ki so jih preuredili v nekakšne prevzgojne domove. Zanj je skrbela njegova starejša, 4-letna sestra. Spominja se, da ga je ob koncu vojne nekdo porinil po stopnicah kjer je padel in si zlomil nogo ter roko. Zdravstvene pomoči skoraj ni bilo, samo ovili so mu zlomljene dele. Ko je prišel v Jugoslavijo, je takoj potreboval zdravniško pomoč, a življenje v Jugoslaviji je bilo na začetku težko: s sestro sta kar nekaj časa potovala po vseh slovenskih rejniških domovih, a vseeno je naredil nekaj iz svojega življenja. Zdaj ima družino in živi dolgo življenje …

Težke preizkušnje prinesejo tudi globoka spoznanja. Ga. Sonja nam je toplo priporočila, naj ljubimo svojo državo, svojo kulturo in naj bomo ponosni Slovenci. Naj bomo sočutni in nesebični, predvsem pa naj bomo občutljivi na vsako sovraštvo. Sovraštvo privede do vojne, vojna pa prizadene vse s takimi grozotami, ki se v mirnem obdobju nikoli ne morejo zgoditi.

Vsem prisotnim je bilo pričevanje izjemno zanimivo – možnost pogovarjati se z ljudmi, ki so preživeli takšne grozote, pa imajo še vedno nasmeh na obrazu, izjemno življenjsko energijo in voljo, je res dragoceno. Besede so se nas zelo dotaknile, gospod in gospa sta nam v eni uri res prirasli k srcu. Obisk je bil pretresljiv, a nam je bil všeč in gotovo ga še dolgo ne bomo pozabili. Upava, da tudi njune volje in sporočila.

Avtorja poročila: Anže Demšar 9. a in Kora Naglič 9. c