Pevke Ženskega pevskega zbora Plamenke iz Preddvora vas z veseljem vabimo na pomladni koncert, na katerem bomo skozi pesem pripovedovale zgodbo o domu – o kraju, kjer smo sprejete in povezane.

Letošnji koncert posvečamo ženam in mamam, družini ter domovini, vrednotam, ki nas povezujejo in nas spremljajo na vsakem koraku.

Kot vsako leto bodo tudi tokrat del koncerta člani naših družin – nekateri tiho v ozadju, drugi pogumno tudi na odru, kjer bomo skupaj ustvarjali večer topline, bližine in skupne pesmi.

Posebno veselje nam je, da se nam bodo kot gostje pridružili Kostanarji, ki bodo s svojo pesmijo večeru dodali še poseben čar.

Vabljeni, da z nami preživite večer tam, kjer smo doma.

Ženski pevski zbor Plamenke je ob ustanovitvi leta 2011 dobil ime po živahno pisanih istoimenskih cvetlicah, ki simbolizirajo raznolikost, toplino in dobro energijo. S temi vrednotami se povezuje tudi 22 članic zbora, ki so po krajšem premoru leta 2023 znova začele cveteti v polnem pomenu besede. Ime Plamenke izhaja iz grške besede phlox, ki pomeni plamen in poleg sijaja ter žara ponazarja tudi strast in svetlobo. Vse to zaznamuje prav vsako pevko zbora ter njihovo zborovodkinjo Katjo Križnar.

Zborovodkinja Katja Križnar je tudi članica vokalne skupine Tambula in ansambla Gorenjski kvintet. Klasičnega petja se je učila na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana pri prof. Editi Garčević Koželj, kjer je v solo in komornih kategorijah prejela številna priznanja doma in v tujini, med drugim posebno nagrado Društva slovenskih skladateljev za najboljšo izvedbo slovenskega samospeva. Študij je nadaljevala na zasebni univerzi Gustav Mahler v Celovcu pri prof. Ulrike Finder, s poudarkom na zborovskem dirigiranju, kjer je leta 2020 z odliko diplomirala.

Tako kot so cvetlice plamenke združene v bogata socvetja, so tudi članice zbora povezane v trdno skupnost, ki s prepletom svojih pisanih glasov ustvarja harmonično celoto, kjerkoli nastopijo. Kakor nežen vonj cvetlic na plano privablja čebele in metulje, petje Plamenk razveseljuje poslušalce doma in tudi zunaj meja Slovenije.

Kostanarji

S kostanji bogati gozdovi so bili včasih ponos vasí v trsteniški fari in kranjski občini. Tako les kot plod sta bila dokaj čislana in spoštovana. Plodovi so bili mamljivi tudi mestnim škricem, ki so ob sončnih, z jesenjo obarvanih nedeljah, radi brskali po kostanarskih gmajnah. Nikakor ne brez posledic. Kostanarji so bili na svoj »pridelek«, ki z ognjem križan mamljivo zadiši, nadvse ponosni in ljubosumni, tako da so se tisti nepoklicani ljubitelji kostanja, srboritih domačinov, če bi jih le ti zasačili, neizmerno bali. Sloves Kostanarjev torej ni bil ravno v miroljubnosti.

Sedanjost je seveda povsem drugačna. Domača skupina šestih pevcev in glasbenikov domuje po vaseh pod Storžičem, srboritost njihovih prednikov je popustila, kostanja po gozdovih je vse manj, ostala pa je ljubezen do glasbe, poezije, kulture, tako da se je priljubljenost Kostanarjev nekoliko razrasla tudi po sosednjih občinah. Tako v kranjski, kot v preddvorski je zaznati močne korenine.

Slovenska pesem je njihov železni repertoar, radi pa posežejo tudi po, Slovencem nadvse ljubem dalmatinskem melosu.