Ljudje vse prevečkrat sodimo druge, sebe, situacijo. Sojenje se dogaja v smislu pripisovanja krivde nekomu ali nečemu. Dogaja se iz občutka nemoči in poskusa, da bi se razbremenili - kar se seveda v procesu sojenja ne more zgoditi.

Obstaja še finejša oblika sojenja, ki se prav tako dogaja iz nezavednega uma in deluje v povezavi z navadami, prepričanji, pričakovanji, ustaljenimi pogledi, ki jih jemljemo kot naravno stanje in resnico, čeprav niso to. 

Ta oblika sojenja obstaja še pred ono drugo, prej opisano obliko sojenja. Navidezno nam omogoča razumeti svet in se varno gibati v njem, vendar je njen učinek ravno obraten: zaradi nje so v nas in svetu sovraštvo, jeza, predalčkanje ljudi, predvsem pa velika negotovost in strah pred golim biti tu, v neskončnosti nenehno spreminjajočega življenja, ki ga s sodbami podzavestno želimo ustaviti.

S sodbami želimo ustaviti spreminjanje, ohraniti pa življenje. Toda to je kontradikcija. Ko ustavimo spreminjanje, da bi postalo trdno in nespremenljivo, napravimo - sebi in drugim - vzrok za smrt. Podpišemo smrtno pogodbo. Za nas jo podpiše nezavedni um, ki to pogodbo vidi kot zmagovalno pogodbo.

Toda v življenju ni pogodb. Z življenjem ni pogodb. V srcu in s srcem ni pogodb.

Treba se je osvoboditi obeh vrst sodb. Sojenja sebe, drugih in situacij, ker je to predstopnja pripisovanja krivde in sramu in s tem huda ovira zavedanju. Sojenja kot navideznega spoznavnega orodja uma, s pomočjo katerega lahko nekaj izvemo, znamo, vemo, razumemo - in gradimo interpretacije sebe in sveta. Ampak te interpretacije niso isto kot realnost, niso isto kot univerzalna naravna resnica. Sodbe iz uma ustvarjajo pogoje za vojno v nas in vojno interpretacij, iz katere zaradi interesov izbruhne dejanska vojna. Vojna pride iz laži, mir pa iz stika z resnico.

Treba je torej opazovati in poslušati iz srca. To naredimo tako, da smo globoko v srcu, kot bi nam šlo za golo življenje. Na ta način sebe prestavimo v mir in brezpogojno ljubezen, hkrati pa svoje čute (sluh in vid) povežemo s srcem. 

Opazovanje in poslušanje iz srca se nam omogoča gibati pod mislimi - torej pod sodbami. Je neverjetno zdravilno in sproščujoče, navda nas z mirom - enako pa z mirom, sproščenostjo navda naše sogovornike in sopotnike.

Namesto da vase, v druge in v svet silimo ali vdiramo s sodbami, dopustimo, z opazovanjem in poslušanjem iz srca, da se nam razkrije, kar ima biti razkrito.

Namesto z enim glasom, ki je ostro ukazujoč, svet spregovori s tišino. In šele v njej se začenja razkrivati tisto, česar oseba ob nas sicer ne pove niti sebi. Ali tisto, česar sicer - opazujoči iz uma - ne bi opazili.

To je svet pod pokrovom blebetajočega uma. Je slap, reka, jezero, morje, ocean.

In če um spet začne blebetati s sodbami, celo kadar to počne navidezno analitično, se pravi, naučeno, se preusmerimo v ljubeče vprašanje: zakaj tako neskončno z ljubeznijo opazujem in poslušam iz srca?

Vadimo se v opazovanju in poslušanju iz srca, odkrivajmo ta neskončni ocean srca.

>>Po nareku višje inteligence zapisala Alenka Jovanovski,
glasnica zavedanja, intuitivna raziskovalka in poznavalka pretočnih energij

*Višje zavedanje ne omogoča le boljšega zdravja, temveč predvsem modre oz. razumske življenjske odločitve. Z njim dosledno naslovimo vse, kar smo hote ali nehote pometli pod preprogo, nevidno breme pa onemogoča, da stvari vidimo jasno in zaživimo v lastnem miru.

Zavedanje po poti univerzalne naravne resnice je povsem nevtralna ponovna pot do sebe in dejanska samopomoč oz. prisebnost v najboljšem pomenu te besede. Temeljno orodje za dvig zavedanja so Učbeniki za tretje tisočletje, ki so duševno in telesno pomirilo. V njih je zapisano najmočnejše zavedanje. Največ posameznik naredi z globoko srčno namero, da se premaga in s sodelovanjem z brezpogojnimi naravnimi zdravilci - glasniki zavedanja