V zadnjih dveh »koronskih« mesecih smo bili, vsak zase, na posebni preizkušnji. Kako reagirati v posamezni situaciji in ne dopustiti, da prevlada odzemljenost, celo panika? Praktično vsi imamo težave zaradi prehitrega presojanja dane situacije ali osebe. To se nam zdi spričo tovrstne vsakodnevnosti povsem običajno.
Najlažje je biti sodnik, ampak še vedno velja reklo, da kdor sodi, bo tudi sojen. Zato je treba vložiti napor, da samega sebe ustavimo, ko nas hoče um speljati v ta vzorec. To se zelo hitro zgodi, če prisluhnemo drugim, ki so tuje ugotovitve vzeli za lastne. Zmoremo biti nevtralni, brez obtožb? Pravi opazovalec tako ne obsoja in ne pametuje drugim. Je moder oz. preprosto v zavedanju. Takšen človek bo odgovore iskal v srcu.
To ste verjetno že kje slišali, vendar morda ni bilo (dovolj) poudarjeno, da je za kaj takega treba pri sebi sprejeti iskreno odločitev in se za to potruditi. Pot do srca ni tako preprosta. Obdajajo jo namreč mnoge tančice v obliki vzorcev, ki smo jih naložili skozi življenje. Delujemo predvsem po kolesnicah naučenosti, ta naučenost pa je dobesedno proizvod onesnaženosti in manipulacije sistemov skozi stoletja. Prekiniti nekaj takega terja angažiranost – zase. Saj, za koga pa vse skupaj počnemo? Naučeni smo, da za nekoga drugega, samo zase ne.
Tu seveda ni mišljena sebičnost, ki ji daje gorivo materializem. Z njim je zastrupljena celotna civilizacija. In ob spremljanju »koronasituacije« se je to še toliko bolj pokazalo. Sneg ne pade zato, da sledove zakrije, ravno obratno, da jih razGali. Naučenost je tista, ki spodbuja materializem, da je posameznik tako zelo izgubil stik s samim sabo. Je res vse treba meriti in potem predalčiti ter nazadnje posploševati? Vsi odgovori so v nas! Se sliši preveč enostavno? Sistemom, ki nas obvladujejo, to seveda ne diši. Človek je že po naravi nagnjen k enostavnosti, potem pa je to zadušeno. Preprostost je rešitev za vsakega posameznika in nenazadnje za širšo skupnost, ves svet.
Življenje je v resnici povsem preprosto in enostavno, samo če si to dovolimo in živimo sebe, ne pa drugih. Če živimo druge, je vedno prisotna zmeda in se večno prilagajamo drugim in nikoli sebi. Drugim in ne sebi! To je pot k životarjenju, čeprav morda v coni materialnega udobja, za nekatere pa niti to ne. Životarijo v objemu strahov, kar je strašno močan oklep, ki pa ni nerešljiv.
Ostati svoj in v lastnem zavedanju v tem zmanipuliranem svetu je največja umetnost in največja nagrada samemu sebi. To je tisto, kar človeka osvobaja in to potrebujejo vsi ljudje na svetu. Svoboda ni nevarna, če je pri tem prisotno zavedanje, saj tu pride »v paketu« tudi resnična odgovornost.
Svoboda je nevarna v primeru nezavedanja, ker potem privede do razvrata in nespoštovanja osnovnih človeških vrednot. To se dobesedno vidi vsak dan, tudi v teh časih. Protesti po spremembah morda lahko prinesejo nove obraze, ampak zgodba se bo spremenila takrat, ko bodo ti obrazi izšli iz zdravih temeljev, za katere je odgovoren vsak zase. Spremeni se lahko vsak, tudi vi! In vsak lahko spremeni samo sebe.
Svobodno živeti in svobodno delovati je največje zadoščenje na poti k zavedanju. Le tukaj so vrata na široko odprta in nas hkrati varujejo, da ne zaidemo na stranpoti, ki bi nas odpeljale k nezavedanju. Če smo kdaj prej naredili kaj takšnega, pa to iskreno ozavestimo in popravimo, če je mogoče, in si odpustimo iz srca. Največji uspeh posameznika je premagati sebe (svojo naučenost iz uma) in za to se je več kot vredno potruditi. Za rast zavedanja je idealno uporabiti najmočnejše razpoložljivo orodje, s katerim si tlakujemo pot izven vseprisotnih toksičnih okvirov. Imenuje se Učbeniki za tretje tisočletje, knjige, ki zdravijo.
Bogdan Rahten, glasnik zavedanja
V torek, 26. maja, bo ob 18:45 v posebni sobi Kavarne in picerije Špica v Kettejevi ulici v Celju mini predavanje na naslovno temo. Obvezne prijave na Bogdan.Rahten@gmail.com ali 041 435 785.
