Celje je bilo v srednjem veku, do leta 1322, v rokah grofov Vovbrških. Z izumrtjem rodbine se je razvnel spopad za njihovo dediščino, ki je trajal dolgih enajst let. Prvega v nizu nasledstvenih sporazumov sta 30. januarja 1323 sklenila Ulrik V. Pfannberški in Elizabeta Goriška, ki sta Konradu Auffensteinskemu zastavila svojo polovico celjske posesti za 500 mark srebra, za obdobje treh let. Med drugimi sta zastavila »grad Celje, trg pod njim in stolp, ki leži v trgu« (»Cylie die purch vnd den marcht drunder vnd den turn, der in dem marchte leit«).  

Ta listina pomeni prvo neposredno omembo Celja kot trške naselbine, prav tako pa tudi prvi pisni omembi dveh eminentnih grajskih poslopij - Starega gradu Celje in stolpa, ki ga danes poznamo kot Knežji dvor.

Pred 600 leti – Celjski lahko postanejo knezi

Vzpon svobodnih gospodov Žovneških, poznejših grofov in knezov Celjskih je bil hiter, sistematičen in hkrati neločljivo povezan s Habsburžani. Na poti do knežjega naslova so se morali otresti habsburške nadoblasti. Leta 1423 se je štajerski vojvoda Ernest Železni odpovedal fevdnemu gospostvu nad Celjskimi (Herman II. Celjski je moral v zameno izročiti kar 14 posestev) in jim s tem omogočil povišanje v državne kneze. 

Izgradnja južne železnice, ki je povezala cesarski Dunaj s Trstom, je bila za Celje ključna razvojna prelomnica, saj je ustvarila temeljne pogoje za gospodarski razcvet in prostorsko širitev mesta. Med prvimi velikimi industrijskimi podjetji je bila leta 1873 ustanovljena Cinkarna, takrat najmodernejša in najpomembnejša cinkarna na Slovenskem. Po prvotnih načrtih naj bi cinkarno postavili v Rimskih Toplicah, a je temu  nasprotoval lastnik vrelca zdravilne vode. V tem času pa sta se odbor celjske mestne občine in njen župan dr. Josef Neckermann zavzela, da bi jo država postavila v Gaberju pri Celju. 

Izgradnja Cinkarne in ostalih industrijskih obratov je povzročila rast delavskih naselij in urbanizacijo nekoč pretežno kmetijske krajine. 

Septembra 1933 so večdnevni nalivi v Savinjski dolini povzročili veliko naravno katastrofo in najhujšo poplavo v Celju v prejšnjem stoletju. Reka Savinja je kar trikrat zaporedoma preplavila mesto. Narasla voda je uničila mestno kopališče, odnesla je tudi Kapucinski most in Grenadirjevo brv v Polulah. Pod vodo je bilo celotno Celje, tudi bolnišnica, mestna elektrarna in ostala kritična infrastruktura. V Celju je bilo mogoče Savinjo prečkati le preko železniškega mostu, ki mu je podivjana voda prizanesla. Železniški most so za prečkanje zato dolgo časa uporabljali tudi pešci, pozneje pa je mestna uprava uvedla še promet s splavi.  

Leta 1983 je odpravi celjskega alpinističnega odseka uspelo osvojiti himalajski sedemtisočak Gaurishankar. Na 7134 metrov visok južni vrh so se povzpeli po še nepreplezani južni steni. 1. novembra 1983 so vrh dosegli Slavko Cankar, Smiljan Smodiš in Bojan Šrot. Čez tri dni sta na vrh gore preplezala tudi Aco Pepevnik in Jože Zupan. To je bila do takrat prva društvena himalajska odprava v Sloveniji. 

Pred 20 leti – Nov nogometni stadion na Hudinji 

Dvorana Zlatorog je je bil zgrajena decembra 2003, po le osmih mesecih gradnje. Z izgradnjo največje in najmodernejše športne dvorane v celjski regiji ter z uspehi celjskih rokometašev je Celje potrdilo status rokometnega središča Slovenije. Mesec dni po izgradnji je Zlatorog gostil eno izmed predtekmovalnih skupin Evropskega prvenstva v rokometu za moške. 

Leta 2013 je bil Zlatorog temeljito prenovljen in pripravljen kot prizorišče Evropskega prvenstva v košarki za moške, do takrat največjega športnega tekmovanja v Sloveniji.