Utemeljitve komisije za nominirane pesniške zbirke: 

Miriam Drev: Zdravljenje prednikov 

Miriam Drev v pesniški zbirki Zdravljenje prednikov s prepletom narativnih, liričnih in analitičnih prvin rahločutno in slogovno izbrušeno razpira okruške iz življenja staršev, starih staršev, sorodnikov in vseh, katerih usode se razraščajo v njej sami, kajti shranjeni smo drug v drugem, pravi. To intimno (osebno) in univerzalno (zgodovinsko) resnico, vsidrano v arhetipsko osnovo, pa tudi teže, ki se kotalijo iz roda v rod, avtorica prepričljivo ubesedi v pesmih, ki se kot premišljeno zasnovana razširjena metafora v svoji formi približujejo pesmim v prozi in v katerih se lirično nemalokrat umika pripovednemu, ob tem pa nakaže, da jih je zapleteno, a nujno presegati. V ne memoarskem, temveč skorajda albumskem spoju bogatih podob preteklosti in sedanjosti se razpirajo mesta, ki v podrobnostih razkrivajo vso resnico – in bolečino – bivanja.

Sergej Harlamov: Hypomnemata ali Obnovimo osnove pisanja

Tretja pesniška zbirka Sergeja Harlamova Hypomnemata ali Obnovimo osnove pisanja se na dekonstruktivističen in precizen način loteva prevrednotenja akta pesnjenja, pri čemer konsistentno preizprašuje smisel tega dejanja in hkrati karseda objektivistično razgrajuje jezik in njegove pomene. Ne glede na to pa zvestoba določenim pesniškim sredstvom, kot sta denimo izrazit ritem in aliteracija, ostaja. Poezija, ki je prežeta z besednim poigravanjem, nas požene v svoje kolesje, ki se mestoma vrti hitro in okretno, spet drugič počasneje. Vsak njegov zobnik nam odstre novo perspektivo, ki jo pesnik izumlja v svojih jezikovnih krajinah. Tako pesmi nikoli ne prerastejo v suhoparni model, temveč nam kažejo dinamično in izmuzljivo pesniško stvarnost. Konceptualna, tudi konkretna poezija, izpisana na izvrsten način.

Pesniška zbirka Milost Ive Jevtić prinaša v slovensko pesništvo veliko dragocenih novosti. Ne samo da je naslovna beseda – milost ¬– kar pesniški princip in tematsko nadaljevanje njene prve pesniške zbirke, Težnost, tudi same pesmi so grajene na poseben način, stkane iz vseh treh zvrsti, lirike, epike in esejistike. Lirske skice, ki so z oblikovnega vidika morda na prvi pogled videti enostavne,  se namreč prepletajo s pripovednimi zasuki in esejiziranimi podobami tako, da se stkejo časovne ravnine, tj. preteklost, sedanjost in prihodnost, z različnimi perspektivami, med katerim spoj objektivne (celo znanstvene) z izrazito subjektivno, magično in celo mistično perspektivo, odpira to poezijo kvalitetni večpomenskosti.

V svoji tretji pesniški zbirki Pogovor s stvarmi nam pesnica in slikarka Nevenka Miklič Perne z občuteno in filigransko natančnostjo in neprizanesljivostjo do sveta riše sličice, ki na subtilen način upodabljajo kontraste življenja. Opravka imamo s tihim, nepretencioznim in krhkim lirskim subjektom z nadvse avtonomnim glasom, ki premore dovolj moči in ostrine, da se prebije tudi do najtežje dostopnih notranjih krajin in se hkrati pogumno loteva tako vprašanj lastne identitete kot družbe. V slovenski prostor vnaša inovativno obdelavo teme odnosa mati-otrok, ki je prav tako kot nobenih drugih tem, ne banalizira in ne romantizira. Navidezna preprostost odgrinja globoko pesniško govorico in izjemno liriko, kjer je vse na svojem mestu, vsaka beseda, najmanjši motiv.

Gregor Podlogar: Atlas 

Pesniška zbirka Gregorja Podlogarja Atlas je tako mnogoplastna, kot priča njen naslov, zanemariti pa ne gre niti premišljene strukture, ki poudarja izredno lucidnost, iskrivost, nemalokrat tudi zadržano igrivost pesmi, ter intenzitete, ki jo avtor kljub heterogeni formi ohranja skozi celotno zbirko. Podlogar, ki v prepletu notranjega in zunanjega sveta ter iskanju ravnovesja med filozofskim in pesniškim enako prepričljivo raziskuje tako zakonitosti jezika kot bivanja, je z izčiščeno in tehnično dovršeno govorico z eno samo gesto oziroma motivnim drobcem zmožen dospeti v srčiko stvarstva, pri čemer je človek izenačen z drugimi bitji, premišljena ponavljanja oziroma permutacije na vsebinski in formalni ravni pa bralca znova in znova umeščajo na mesto, kjer motrenje krutosti in lepot (sodobne) družbe lahko soobstajata.