Pred 80 leti so se v naših krajih odvili zadnji boji med napredujočimi partizanskimi hercegovskimi brigadami in Nemci ter njihovimi zavezniki: slovenskimi domobranci, pripadniki Ruske osvobodilne armade generala Vlasova ter Srbskim prostovoljskim korpusom Dimitrija Ljotića. Frontna črta je potekala na črti Bevke–Log–Brezje med 7. majem in zgodnjimi jutranjimi urami 9. maja, ko so se zadnje enote obrambe Ljubljane umaknile proti prestolnici in od tam na sever proti avstrijski meji. Ko je bila v prvih jutranjih urah 9. majnika prebita obrambna črta na Logu, je bila za hercegovske partizane pot proti Ljubljani prosta. V mestnih ulicah so se združili s slovenskimi partizani 7. korpusa in v nekaj manjših praskah ujeli in razorožili nekatere enote, ki jim ni uspelo z vlaki ali motornimi vozili pobegniti proti Tržiču.

V podkrimske vasi se je proti severu premaknila 13. hercegovska brigada, ki je prispela iz Grahovega na črto Borovnica–Kamnik. V Preserje in Kamnik so prispeli 6. maja ob osmih zvečer. Verjetno je kakšen od bataljonov nekaj časa počival pri preserskem župnišču, kjer jih je sprejel tamkajšnji župnik Kočar. Ta se je z begunci že bil napotil na negotovo pot proti severu, vendar se je pozneje premislil in se vrnil, češ »moja vest je čista, ostanem med svojimi župljani«. R. Šuštaršič iz Preserja se spominja, da so imeli hercegovski partizani s seboj dolge nože, s katerimi so razkosavali pravkar pečenega vola. Hvalili so gostoljubje preserškega »popa«, ki je, kot znajo povedati prebivalci podkrimskih vasi, znal z ljudmi. Tako se je verjetno priljubil tudi zagorelim Hercegovcem.

II. udarni (Rupnikov) bataljon je v tistih usodnih dnevih imel položaje blizu Vnanjih Goric. Eden od njegovih pripadnikov je bil tudi Mihael Urbančič, čevljar z Brezovice. Ko se je ob umiku pred napredujočo hercegovsko divizijo znašel tako blizu doma, je v tistih dneh prenočeval kar v domači hiši, vendar se je moral prav kmalu pod grožnjo kazni zaradi dezerterstva vrniti k svoji enoti v Vnanje Gorice. Njegova žena Francka, rojena Pikec, sin Janko in dvojčka Zdravko in Mihaela so očeta v tistih dneh videli zadnjič. Verjetno je delil bridko usodo svojih soborcev in morda počiva v zloglasnem Barbarinem rovu. Njegov svak Filipič z Loga, mož Mihaelove sestre, se je enkrat izognil deportaciji v domobranske zapore na Urhu, drugič pa uniformiranim rojakom slovenskega domobranstva ni ušel in je končal pri zloglasni cerkvi sv. Urha nad Dobrunjami.

Na Brezovici so od pozne jeseni 1944 do marca 1945 prebivali tudi pripadniki Grškega pomožnega policijskega bataljona polkovnika Poulosa. Nastanili so se v nekdanjih italijanskih barakah, ki so stale verjetno na mestu sedanjega podjetja Prigo, se pravi ob sedanjem avtocestnem odseku Ljubljana–Vrhnika. Te barake so stale tu še vse do 90-ih let 20. stoletja, bile pa so takrat že v zelo slabem stanju. Eden od poveljnikov te kvizlinške enote, ki se je po vojni uspela umakniti v avstrijski Kitzbuehl, kjer je bil grški nacionalni odbor, je bil major Emanuel Garufakis. Domnevno je sredi februarja 1945 hotel prebegniti k slovenskim partizanom, vendar sta skupaj z ženo Pagone, roj. Gialetaki, našla prerano smrt v soteski pod Kopavnikom nasproti brezoviške domačije št. 58. Majorju so menda njegovi rojaki odrobili glavo. Nesrečna zakonca so 22. februarja 1945 pokopali na brezoviškem pokopališču. Sicer pa so se pripadniki tega grškega bataljona, kakih 400 je štela ta enota, večkrat spopadli s partizani blizu Babne Gore, nekoč pa so jih po pomoti napadli tudi slovenski domobranci.

V dneh, ko se spominjamo neba, ki so ga preprezali jekleni izstrelki z vzhoda in zahoda, je toplo pomladansko sonce prepredlo naše gozdove z gostimi ozelenelimi vejami bukovja in smrečja. Debeli hrib v svoji tisočeri zelenini pogleduje proti krimskim gozdovom in šepeče starodavnemu očaku Krimu: »Naj se nikoli več ne ponovi morija, kakršna se je dogajala pred osmimi desetletji.« 

Miha Rus

viri:

1. Mensur Seferović: Trinaesta hercegovačka NOU brigada

2. Dimitros Anastasiadis, Klemen Kocijančič: Grški pomožni policijski bataljon (zajeto na https://www.vojska.net/slv/druga-svetovna-vojna/slovenija/poulos-verband/)

3. Ustni viri: Rafael Šuštaršič, Zdravko Urbančič, +Ivan Filipič ml.

4. Spomini brezoviškega kaplana Komana. Tipkopis.