Stara struga Ljubljanice med Podpečjo in Notranjimi Goricami je dolga okoli šest kilometrov in široka med petnajst in trideset metrov. V njej rastejo značilne močvirske rastline, v zadnjem delu, pri Bevkah, pa naletimo ob sami strugi tudi na značilne močvirske travnike.

Voda je temeljni element nastanka in obstoja barjanske ravnice, obenem pa element, ki ga je na Ljubljanskem barju vedno bodisi premalo bodisi preveč. Voda ima tu dve podobi. Prva je umazano rdeča, mirujoča in se odceja iz barjanskega zemljišča. Barjanska voda. Druga je živahna, čista voda kraškega izvora, ki se steka iz številnih kraških izvirov izpod Krima v potoke in rečice, katerih zadnja barjanska postaja je reka Ljubljanica. Pravimo ji tudi reka sedmih imen, saj v svojem toku večkrat ponikne in se spet prikaže na površju. Od Vrhnike do Ljubljane se spusti nadmorska višina gladine za vsega dva metra, zanimivo pa je, da je tudi del stare struge od Podpeči navzgor izredno raven.

Danes še vedno vidimo določene dele stare struge Ljubljanice. Do posegov v strugi je verjetno prišlo zaradi podpeškega kamnoloma in povezave z Emono. To je bilo verjetno ključno, hkrati pa so bile na Vrhniki tudi vojaške naselbine. Ljubljanica je bila pomembna prometnica. Stara struga reke se še danes lepo vidi.

Struga reke Ljubljanice med Vrhniko in Ljubljano zaradi svoje kakovosti in znanstvene izpovednosti sodi med najpomembnejša arheološka najdišča v Sloveniji. Naključne najdbe v času prvih regulacij so ob koncu 19. stoletja privedle do ene prvih podvodnih arheoloških raziskav v Evropi. Najdeni predmeti iz različnih obdobij od prazgodovine do novega veka, še posebej bogate lokacije in vsebina najdb kažejo, da je imela Ljubljanica tako v času prazgodovine kot tudi kasneje v času naselitve Slovanov kultni pomen. Zaradi zgodbe, ki jo o zgodovini Ljubljanskega barja pripoveduje Ljubljanica, je od leta 2003 reka zaščitena kot kulturni spomenik.

Eva Povirk