Za planince prihaja čas, ko je treba sprobati moč v rokah in vzdržljivost v nogah. Tako smo se s PD Podpeč Preserje v nedeljo, 23.4.2023 podali na Gradiško Turo in Abram, vmes pa na še par bolj neznanih, manj obiskanih, a zanimivih vrhov.

Kot običajno se ta pot začne ob Kampu Tura nad vasjo Gradišče pri Vipavi. Ob naši zgodnji uri prihoda  je bilo parkirišče še prazno. Ker se je en del skupine hotel sprobati v moči, smo se razdelili, tako da sta dve močni planinki z vodnikom Rudijem odšli po plezalni Furlanovi poti, mi vztrajniki pa preko Plazu  in Škavnice do vrha Gradiške Ture, kjer smo se zopet združili. Na Plaz pelje lepa pot, ki nas vodi mimo vinogradov v gozd. Odpirajo se razgledi na Vipavsko dolino in okoliške vrhove. Naslednji vrh, ki ga osvojimo je Škavnica. Vrh je iz gladkih skal, kjer se ob primerni temperaturi človek lahko lepo preda soncu in svojim mislim. Na poti je veliko potonik, ki pa so v našem času žal šele nastavljale cvetove. Nadaljevali smo do kapelice, kjer pridemo na Nanoško planoto. Še cca pol ure nas je ločilo do vrha Gradiške Ture, do katere pa smo se morali spustiti. Združeni ekipi smo se veselo nastavljali fotografskem aparatu in zrli po okolici. Priti je bilo potrebno še do Furlanovega zavetišča na Abramu, kjer smo si vzeli kar nekaj časa za počitek in polnjenje želodcev. Tudi medveda smo pozdravili, potem pa zavili na pot proti Podnanosu, ki nas je pripeljala na Konja. Ne vem sicer od kod tako ime, ali zato ker si po strmem vzponu iz doline na »konju« ali zaradi oblike terena.  Lepo razgledišče s kapelico in drogom z zastavo, ki pa je tudi izhodišče za vzpon na Šembijsko (Šentviško) Turo. Malo obiskan, kar izpostavljen, predvsem pa strm vrh, najvišji izmed tur. Tudi mi ga nismo vsi obiskali.

Vračali smo se zelo strmo navzdol, ter mimo cerkvice sv. Miklavža, pod strmim pobočjem zaključili našo pot na izhodišču v Kampu. Na našo vztrajnost in suha grla smo nazdravili.

Marijan Božeglav