Prvi popočitniški vikend, ko so napovedali lepo, sončno vreme tudi v hribih. Ni bilo ravno takšno, kar pa nas ni preveč motilo, tako da ne bi s PD Podpeč Preserje osvojili Konja, se podali na Rzenik, ker pa nismo bili dovolj utrujeni pa še na Veliko planino, na Zeleni rob. Pohajkovali smo v nedeljo, 7.9.2025.

Začeli smo na Planini Dol, ki je res dol. Prijazna in že skoraj prazna, s katere se usmerimo v gozd, v hudo strmino, ki ne popušča do same Planine Rzenik. Počasi smo jo v tišini rezali navzgor. Žal je bila Mlakarjeva bajta zaprta, ponujajo pa ob njej samopostrežni bife. Mimo borovcev smo se prebijali naprej na Konja. Lep razgledni vrh pod okriljem najvišjih Kamniško Savinjskih Alp. Ker je pot na Rzenik lepo počiščena z vseh strani, smo se podali še nanj. Oba vrhova sta prepadna. Njuna skoraj navpična severna stena se spušča v dolino Kamniške Bele. Po krajšem počitku smo se odpravili »dol«. Višino, ki smo jo izgubili ob sestopu, je bilo potrebno nadoknaditi z vzponom na Zeleni rob na Veliki planini. Ni bilo prehudo, malo se je vleklo. Smo pa si želeli še sprehoda po res čudoviti planini, z vsemi pastirskimi kočami, živino na planinski paši, zelenjem, jezerčki, znamenji, cerkvico.  Nismo bili edini, planina je bila polna, navkljub slabšemu vremenu. Šli smo kar čez nekaj planin in nazadnje zaključili za Ušivcem.

Lepo je bilo. Velika planina ne razočara v katerem koli letnem času. S prijatelji planinci pa sploh ne.

Marijan Božeglav