Tik pred praznovanjem 240. obletnico prvega vzpona na Triglav, smo člani PD Podpeč Preserje, 18. avgusta 2018  osvojili to, za naš slovenski narod »sveto« goro.                   

Osvojitev Triglava še vedno ostaja izziv mnogim planincem in za razgled z njega se je potrebno kar potruditi. Predvsem je potrebno poleg dobre telesne in psihične pripravljenosti, ustrezne opreme,  ljubiti gore in ob tem uživati.

Začeli smo zelo zgodaj zjutraj, ob 4., ravno na dan, ko so se turistični delavci odločili za promocijski preizkus projekta umirjanja prometa v Dolino Vrata. Uspeli smo se izogniti zapori in še pred jutranjo zarjo zakoračili po dolini. Mimo znamenitega klina v spomin padlim gornikom, do razpotja poti čez Prag. 6 ur nas je čakalo do vrha. Takoj so je stena postavila pokonci, nato je postala pot znosnejša. Grizemo počasi še do enega zelo zahtevnega skoka. Varovala, jeklenica, skobe nam pomagajo čez kamin. Še del ob melišču in že smo na vrhu Praga, na Triglavskih podih. Dosegli smo že kar konkretno višino, vrh je pred nami, a še precej daleč in visoko. Počasi prelezemo še zadnji strm del, ko se pred nami prikaže Triglavski dom na Kredarici. Privoščimo si počitek, namestimo varovalne komplete, popravimo čelade in naskok na očaka. Pred nami je plezalni del poti. Počasi, previdno se vzpenjamo. Mali Triglav je za nami. Sledi najzahtevnejši del čez zelo dobro zavarovan greben, nato pa veselje na vrhu našega  očaka, od koder pri nas višje od 2864 m ne gre. Smo bili zelo veseli in ponosni nase. Ob Aljaževem stolpu smo opravili krst naše prvo pristopnice. Ker pa se je nebo kregalo, se nismo prav dolgo zadržali na gori. Zopet previdno navzdol. Še pravočasno smo prišli do Doma Planika. Eni so bili kar krepko mokri in tudi megla je ogrnila pokrajino ob koči. Nas ni preveč motilo, ker smo si dom izbrali za prenočevanje.

Jutro je bilo sončno a vetrovno. Dvignili smo se nazaj na Kredarico in se preko grebena Rži spustili do Staničevega doma, ki nam je  bil izhodišče našega drugega cilja. Cmir, 2393 m visok balkonček z direktnim pogledom na Triglav. Lepo je šlo do sedelca za  Begunjskim vrhom, potem adrenalinsko prečenje gladke stene s hojo po skobah. Pa vzpon na greben, navpičen spust po skalnem stolpu, pa na predvrh in po šodrastem, zdrsnem terenu na vrh. Dokaj prostoren vrh s prelepimi razgledi po bližnjih vrhovih. Smo bili veseli osvojitve te zelo malo obiskane zahtevne gore.

Dvodnevni obisk gora nam je prinesel na eni strani gnečo z mnogimi gorniki, na drugi strani mir in redke obiskovalce. Na obeh koncih je bilo lepo in doživeto. Smo se mogli potruditi, a smo kljub naporom uživali. V dobri družbi in v osrčju gora je res »fajn«.

Marijan Božeglav