Jurij Barič je, kot sam pravi: »Občan naše enkratne občine, prostofer, upokojenec, bivši lovec, ljubitelj mini ovčk,…« Prisega na sonaravno bivanje, prav zato je tudi prenehal s svojo lovsko kariero. Iz želje pomagati in se družiti, se je javil tudi kot prostovoljni šofer v naši občini, kjer bi, kot sam pravi, lahko opravil tudi več voženj na dan. V teh dneh pa ima polne roke dela predvsem s svojo čredo, ki obsega kar sedemdeset ovc.
Na svoj način je želel predati prav posebno sporočilo:
Rad te imam
»Pusti peti mojga slavčka, kakor sem mu grlo ustvaril,« je napisal Prešeren. Tudi jaz pišem, pa brez zamere: tudi telefoniram. Z mobitelom. Pokličem, in ko enkrat zazvoni, prekinem. Vedno mi sicer ne uspe …
Rad te imam – to je moje sporočilo. Ne zvonim v nedogled, dovolj je en pisk. In če si ga prejel, ti pove namen klica. Enostavno. In ni ti treba odgovoriti, če ne želiš. Lahko sem celo napačno klical. Verjetno me ne boš klical nazaj, mi vrnil klic, ko boš imel čas … In tega imaš do smrti. Mrtvi ne kličejo, kolikor vem.
Čudo; telefon me je poklical. Nekoč, pa ne tako davno nazaj, sem vtipkal bujenje ob 6. uri. Vsako soboto zazvoni. Ne znam narediti, ne znam izbrisati. Bo že nekdo, ko bo čas. In tega imam do … jutri?
Da, rad te imam. Ker zazvonim, ker zazvoni samo enkrat. Če si v avtu, boš vedel, zakaj sem prekinil. Ker ne želim, da plačaš kazen za telefoniranje. Enostavno. Tudi tri točke ne boš dobil v vozniško. Tudi ustavili te ne bodo, mogoče, verjetno slikali. Ostalo v nadaljevanju.
Bil sem na predavanju, učni uri, prostovoljno. In človek je vprašal: koga si danes poklical, mu povedal, da ga imaš rad? Je kdo poklical tebe in ti rekel »rad te imam«? Jaz sem ga poklical drugo jutro. In še večkrat. Enkrat, dvakrat, mi je vrnil klic. Upam, da je še živ.
V telefonskem sporočilu imam okoli šeststo številk. Včasih kličem kakšno in prekinem. Zakaj, verjetno veš.
Vem, da obstaja tvoja telefonska številka, sicer te ne bi mogel poklicati. Pa bi mi vrnil klic? Mogoče, ko in če boš imel čas. Koliko ga imaš, sem že napisal. Moja številka je v imeniku, ne skrivam je. Če bom utegnil, te pokličem nazaj. Ker te imam rad.
Mojo številko ti lahko pove tudi kdor me pozna. Tudi v uredništvu jo imajo. In jo bodo imeli, če bodo želeli. Tako kot bodo, če bodo želeli, objavili tole pisanje. In mi poslali račun za objavo ali pa ne. Saj sem občan naše enkratne občine, prostofer, upokojenec, bivši lovec, ljubitelj mini ovčk, kmet brez kmetije…
S spoštovanjem.
Eva Povirk
