V februarju, mesecu kulture, smo k pogovoru v Barjanskem listu povabili občana naše občine, profesorja in zborovodjo Toneta Rozmana. Kaj vse nam je zaupal ter katere življenjske modrosti nam je predal iz svoje zakladnice znanja in doživljanja sveta, si preberite v tokratnem intervjuju.

Smo v mesecu, ki je prežet s kulturo in s kulturnim udejstvovanjem. Kako vi gledate na kulturo, ki je pri vsakem narodu pomemben gradnik družbe? 

Kultura daje narodu identiteto, občutek pripadnosti in kontinuiteto. Preko jezika, običajev, umetnosti, kulinarike, praznikov in vrednot se ljudje prepoznamo kot del skupnosti. Kultura ohranja zgodovinski spomin, prenaša izkušnje in znanje iz preteklosti ter pomaga razumeti, kdo smo in kam spadamo.

Se lahko na kratko predstavite? Tudi vi ste priseljeni na Brezovico, številni pa vas poznajo predvsem po vašem glasbenem in pedagoškem udejstvovanju ter vodenju Mešanega pevskega zbora Brezovica. Ste imeli že v mladosti veselje do petja in glasbe?

Osnovno šolo in gimnazijo sem obiskoval na Viču in prav tako tudi fakulteto za matematiko. Na Brezovico smo se priselili leta 1988. Z ženo Darijo imava tri otroke – sina in dve  hčerki ter pet vnukov.

Najprej sem učil matematiko na Srednji šoli tiska in papirja, nato na Gimnaziji Vič in nazadnje 29 let na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu. 

Že od svojega desetega leta neprekinjeno prepevam v pevskih zborih. V Glasbeni šoli Vič-Rudnik sem se učil harmoniko in klavir.

Svoje delovanje ste razširili na več področij, opravljate tudi več vlog – tako v družini kot skupnosti. Kako vam uspe vse usklajevati?

»Kjer je volja, tam je pot,« je rekel mladi Nejc Zaplotnik. Seveda je pomembna tudi domača podpora.

Kako se je začela vaša glasbena in zborovodska pot? 

Že v srednji šoli sem občasno nadomeščal zborovodjo Marka Gašperšiča na Viču.

Ko smo se preselili na Brezovico, sem najprej eno leto prepeval v Moškem pevskem zboru na Brezovici, nato pa sem se naslednje leto pridružil Mešanemu pevskemu zboru župnije Brezovica.

Leta 1995 sem začel peti v Mešanem pevskem zboru Anton Foerster, kjer pojem še sedaj.

Leta 2005 je MePZ Brezovica ostal brez zborovodje in na prošnjo pevcev sem sprejel izziv.

Pozneje sem se udeležil več izobraževanj iz zborovodstva, dirigiranja in vokalne tehnike, ki jih organizira Javni sklad za kulturne dejavnosti.

Kakšno vlogo ima po vašem mnenju glasba pri ohranjanju slovenske kulturne identitete? 

Menim, da ima glasba izjemen pomen pri ohranjanju naše kulturne identitete. Pojavlja se v vseh obdobjih človeškega življenja. Od zibke, ko mati prepeva svojemu otroku uspavanke, preko vrtca in šolskega obdobja, vsa družinska praznovanja so prepletena z glasbo in nazadnje se tudi poslovimo z glasbo. Lahko rečemo, da je glasba ena močnejših komponent slovenske kulture.

Kaj je po vašem mnenju danes najtežje vpeljati v delovanje zbora in kaj vam pri vodenju zbora predstavlja največji izziv? 

Ker imamo na leto okoli petdeset nastopov, je zelo težko dobiti nove člane, saj so obveznosti kar velike, čeprav gre za prostovoljno dejavnost. Problem je, ker zbor le redko nastopi v polni zasedbi.

Trenutno mi je največji izziv, da s povprečno precej visoko starostjo ostanemo konkurenčni precej mlajšim zasedbam.

 Najbolj me navdihujejo uspešni nastopi, ki jih ni malo. Z značaji pevcev se ne ukvarjam preveč, ker bi to le oviralo moje delo.

Velik poudarek dajem intonaciji ter interpretaciji posamezne skladbe. Ker v glavnem prepevamo sakralne skladbe, mora biti naše petje molitev.

41 let sem poučeval matematiko odraščajočo mladino, kar je ves čas zahtevala veliko energije in predanosti.

Petje mi je bilo v sprostitev, zborovodstvo pa nov izziv.

Lahko rečem, da so me kot profesorja matematike oblikovali dijaki, kot zborovodjo pa pevci.

Izpostavil bi dva projekta: 

Sicer pa ima vsak koncert svoj čar in ne bi posebej kakšnega izpostavljal.

Ne boj se! Pridi na avdicijo.

Všeč mi je, da so me Brezovičani lepo sprejeli, ko sem se na novo preselil na Brezovico.

Všeč mi je narava, ki ponuja veliko možnosti za lepe sprehode (barje, Jezero pod Pečjo, Sveta Ana, Rakitna …)

Mladim bi rekel, naj poslušajo svojo srce in naj se ne bojijo sprejemati pogumnih odločitev.

V prostem času delam na vrtu, v vinogradu. Z ženo rada hodiva na sprehode.

Želim si, da bi se razmere v svetu umirile, da bi lahko tudi naši vnuki uživali pri svojem delu in življenju, tako kot smo mi.

Aljaž P. Kunej

Foto: Matic Dolenc