Intervju s piscem knjige "Nogomet v Podpeči 1949-1983"

Čestitke ob izdaji knjige Nogomet v Podpeči. Kaj vas je navdihnilo oziroma pripravilo do tega, da ste se podali v iskanje vse te zgodovine tekmovanj?

Zgodovina me je vseskozi (ljubiteljsko) zanimala. V ta sklop sodi tudi moje raziskovanje družinskega debla moje družine in družin mojih sorodnikov. To zanimanje sem povezal z mojim zanimanjem za nogomet (ali obratno) in rezultat je knjiga o nogometu v Podpeči.

Ste se ob pisanju knjige soočili s kakšnimi ovirami?

Premagovanje težav me je spodbudilo k še bolj zavzetemu in poglobljenemu delu, ker sem hotel priti zadevi do dna. Kot zanimivost naj navedem, da sem na največ ovir naletel tam, kjer sem to najmanj pričakoval, to je pri prepoznavanju najmlajših igralcev. Nenazadnje je to iz knjige jasno razvidno, saj so pri najstarejših fotografijah praktično vsi igralci prepoznani, pri najmlajših pa ne. Res je, da se z leti obrazi spreminjajo, res pa je tudi, da so bili, zlasti najmlajši igralci, iz različnih vasi iz obeh strani Ljubljanskega barja in se zato med seboj niso dovolj poznali. Veliko in dolgo časa ter mnoge sem spraševal, vendar pravih odgovorov ni bilo. Upam, da bodo odzivi na knjigo prinesli tudi te odgovore.

Kaj vas je v procesu iskanja virov za knjigo najbolj navdušilo ali presenetilo, da morda niste vedeli?

Zelo zanimiv je bil odziv nekaterih, ki niso vedeli, da so njihovi očetje igrali nogomet in so to izvedeli šele od mene. Vendar ohranjeni viri, po preučitvi, nesporno potrjujejo, kdo vse je nekoč igral za nogometni klub iz Podpeči.

Katere so vaše strasti ali hobiji, kaj ste po poklicu?

Diplomiral sem na Pravni fakulteti v Ljubljani. Večino svoje poklicne kariere sem preživel v nekdanji Službi družbenega knjigovodstva, kjer sem se odlično počutil v okolju, ki je, tako kot jaz, spoštovalo zakonitost in red. Sicer se zanimam za nogomet, pa tudi za praktično vse druge športne dejavnosti, kar je v knjigi tudi nakazano.

Kako to, da ste sploh začeli igrati nogomet?

Že nekaj desetletji je minilo od moje mladosti. Takrat možnosti za različne športne aktivnosti praktično ni bilo. Smo si pa v vsaki vasi našli kakšen travnik, pripravili provizorične gole, žoga se je tudi kje našla in tako smo praktično vsak možen čas preživeli na teh igriščih. »Med vaški« dvoboji so bili vrhunec naših nogometnih izkušenj.

Bil sem pa med vrstniki tudi med zelo redkimi srečneži, ki smo lahko hodili v Ljubljano na tekme Olimpije na Centralnem stadionu za Bežigradom, in to že v času, ko je Olimpija igrala še v takratni 2. ligi. Tja me je kot mladeniča vodil moj stric Tone. Kasneje v gimnaziji sem občudoval nogometne veščine sošolcev, med njimi zlasti Rudija Zavrla.

Kakšen je bil odziv oseb, ki »nastopajo« v knjigi?

Že pred časom, ko sem v tem glasilu objavil nekaj krajših člankov iz športne zgodovine kraja, sem naletel na izjemno pozitivne odzive in na niti enega negativnega. Ko so posamezniki izvedeli, da nadaljujem z raziskovanjem dokumentacije in pripravljam knjigo, so me vsi spraševali, kdaj bodo lahko segli po njej. In to ne samo nekdanji nogometaši, ampak tudi nekdanji navdušeni navijači.

Ivanu se zahvaljujemo, da si je vzel čas za intervju in mu čestitamo ob izidu knjige.

Eva Povirk