Logo MojaObčina.si

Brezovica

DANES
5°C
-3°C
JUTRI
8°C
-5°C
5848

Creatusov intervju z ustvarjalcema novega upanja - Luko in Žanom

Gosta tokratnega Creatusovega intervjuja sta bratski tandem Luka in Žan Krajnc. Do zdaj ste bralci naših intervjujev najbrž že opazili, da je njihova rdeča nit kreativnost, ustvarjalnost, inovativnost in umetnost. Luko in Žana bi težko popredalčkali v tradicionalno dojemanje teh dejavnosti. A če sprejmemo nekoliko bolj sistemski koncept, da je kreativnost osnovno gibalo vsakršnega napredka v družbi, potem smo na pravi poti. Kreativnost je pravzaprav tako abstrakten pojem, da ga je nemogoče izmeriti ali ubesediti v enoznačno definicijo. Ste vedeli, da poleg umetniške obstaja na primer tudi znanstvena kreativnost? Tako del kreativnosti kot del znanosti so miselni procesi v obliki kreiranja novih idej in izvirnih rešitev. In ravno to se je zadnje tedne dogajalo v glavah Luke in Žana. Prostovoljno sta namreč ugriznila v ne ravno enostaven izziv. Odločila sta se, da v trenutnih razmerah ne bosta zgolj pasivna opazovalca razmer, ampak bosta, kolikor je v njuni moči, aktivno vplivala na izboljšanje situacije. Iz delov starih računalnikov, ki sta jih imela doma, sta se namenila sestaviti delujoče računalnike, ki bi jih podarila otrokom za šolanje na daljavo v družinah, v katerih si jih ne morejo privoščiti oz. na enem računalniku izmenjaje dela in se izobražuje več oseb. Ugotovila sta, da je »rezervnih« delov predvidoma dovolj za 3 računalnike. Ko je projekt od ideje prešel v akcijo, se je na njuno ponudbo odzvala tudi OŠ Brezovica in ju zaprosila za dodatno pomoč ter se dogovorila za nadaljnje sodelovanje. Kaj to pomeni, je razvidno iz priloženih slik. Razstavljanje, kombiniranje, preverjanje, poskušanje, ugibanje in ponovno sestavljanje.

Nekoč je nekdo rekel, da kreativnost obstaja le v očeh opazovalca. Ko sem spremljala ta proces, sem vsekakor videla kreativnost. Kdor se vsaj malo spozna na računalnike, je zagotovo že opazil, da so računalniki zelo muhasta bitja. Na momente celo zamerljiva in trmasta. Prav za nobeno od napak, ki jih javijo v tistem v oči bodečem okvirčku sredi ekrana s klicajem na koncu opozorila, ni dovolj korak, ki si ga za neko napako že kdaj naredil in si ga v upanju, da si boš kdaj lahko sam pomagal, zapomnil. Ne. Edina stalnica napak in motenj pri računalnikih je, da vsaka zahteva drugačen odziv ;-)

In reševanje teh problemov, poleg zajetnega znanja, zagotovo zahteva tudi inovativnost in kreativnost. Če pa vse skupaj poteka še pod okriljem solidarnosti in prostovoljstva, smo pa že pri umetnosti – umetnosti sobivanja in skrbi za sočloveka.


Tudi vidva dojemata vajino početje kot kreativno dejavnost, pri kateri morata uporabiti svoje znanje in sposobnosti, da na koncu prideta do rezultata, ki pomeni nadgradnjo, nekaj novega, boljšega, ali pa vaju tako vidimo le mi, zunanji opazovalci?


Luka: Seveda. Sicer moram reči, da računalniki morda res niso najbolj konkreten primer kreativnosti, vendar se skozi mnoge unikatne napake v resnici pri vsakem naučiš veliko dodatnega. Kljub temu, da se z računalniki »igram« tako rekoč odkar pomnim, moram reči, da se vedno znova znajdem pred izzivi, ki od mene zahtevajo nekaj novega. Zato se moram v želji, da rešim problem, marsikdaj zanesti na izvirnost.


Žan: Na kratko, da. Kreativnost je bistvo vsega! Sestaviti računalnik ni nekaj posebnega. Kreativnost nastopi, ko imaš pred sabo 15 naprav, pri katerih ne veš, kaj deluje in kaj ne. Ko moraš kombinirati in sestavljati dele, za katere nisi prepričan, če bodo na koncu sploh delovali. Sestaviš, prižgeš ... Ampak se nič ne zgodi. Zakaj? Tukaj pa potem nastopi kreativnost, ki ti pomaga skombinirati razpoložljive dele, da bodo v računalniku pravilno in ustrezno delovali. Sicer pa je bila večina računalnikov k sreči v zelo dobrem stanju in za to ni bilo večjih težav pri samem sestavljanju.


 

Svoj prosti čas, znanje in nenazadnje material sta namenila neznanim otrokom/osebam. Zakaj? Kaj vaju je vodilo k temu?


Luka: Kar naenkrat se nama je porodila ideja. Namreč, Žan je imel v svoji kleti nekaj računalnikov in njihovih delov, ki jih ni potreboval. Slišala sva za pomanjkanje računalnikov, in tako se je vse začelo. Seveda ni šlo vse gladko, saj so bili ti računalniki precej stari in sva naletela na kar nekaj težav. Z računalniki, ki nama jih je dostavila OŠ Brezovica, je šlo lažje.

Zakaj sva to naredila? No, zase vem, da je bil razlog to, da se zavedam, da vsi nimajo take sreče kot jaz in doma nimajo računalnika, ki je v teh časih pravzaprav nujen za vsaj približno normalno sodelovanje v izobraževalnih procesih. Zato sem z veseljem namenil svoj čas temu projektu in pomagal tako osnovni šoli kot tudi otrokom. Navsezadnje pa tudi meni ni bilo grozno, saj je to moj hobi, ki se ga vedno z veseljem lotim. Ni treba da je nagrada vedno denar.  Včasih je nagrada že misel na znanje otrok, ki se bodo zaradi takih, kot sva midva z Žanom, lahko učili tudi trenutnim razmeram v družbi navkljub.


Žan: Vse skupaj se je začelo še pred korono, ko sem v svoji delavnici začel zbirati stvari iz vseh koncev. Med njimi je bilo tudi nekaj starejših računalnikov. Moj moto pri teh stvareh je: »Vse enkrat pride prav.« To je razlog, da pri meni vse pristane nekje v delavnici. Tam, kjer je seveda še kaj prostora :-) No, sedaj se je izkazalo, da imam prav in je še dobro, da sem jih pospravil in ne zavrgel, kot bi to mogoče naredila večina. Nasploh se mi zdi, da se zavrže preveč popolnoma delujoče elektronike, kar je eden od velikih problemov današnjega sveta.

Med pospravljanjem sem ugotovil, da imam vsega skupaj 7 računalnikov, za katere ne vem, ali delujejo ali ne. Zato sva se z Luko nekega večera odločila, da bi jih poskusila čim več spraviti do delujočega stanja in jih nato podariti. Ko je k najinemu projektu pristopila tudi OŠ Brezovica, nama je uspelo do kar lepega števila delujočih računalnikov. Seveda pa se zavedam, da na žalost to še vedno ne bo dovolj, da bi lahko pomagali vsem, ki jih potrebujejo.

Zdi se mi, da je prav računalnik tisto, kar naju je z Luko povezalo. Mislim, da nikoli nisva bila problematična brata, a vseeno zaradi razlik nisva imela zelo tesnega odnosa. Sedaj, ko sva starejša, pa naju je povezal prav računalnik. Ne na način, da bi skupaj igrala igre (sam jih ne igram praktično nikoli), povezal naju je kot orodje oz. naprava, ki jo uporabljava za delo. Računalnik ni vedno samo igranje iger in virtualni svet. Je odlično orodje za tistega, ki ga zna uporabljati. Upam, da bodo osebe, ki bodo dobile te računalnike, prejele močno orodje, ki jim bo pomagal na njihovi poti.

 


Leto 2020 je bilo precej drugačno od tega, kar smo si pred približno letom dni s stiskom rok in objemi zaželeli drug drugemu. Imata kot predstavnika generacije, ki šele dobro stopa na oder življenja, kakšno decembrsko željo ali sporočilo za bralce tega intervjuja?


Žan in Luka: Morava reči, da te krize k sreči nisva občutila v tolikšni meri kot nekateri, ki so ostali tako rekoč brez vsega (op. potrkata na les), a letošnje leto je bilo težko in njegove posledice bova občutila tako midva in najina generacija kot tudi generacija otrok, ki je ravno začela z osnovno šolo ali pa je ravno prešla z razredne na predmetno stopnjo. Konec koncev je tudi pri »fazanih« enaka težava. Vsem tem prehodom že v normalnih razmerah namreč sledi kaos. Letos je ta s trenutno situacijo še poglobljen in dolgotrajnejši. Zato upava, da boste bralci, mladi in stari, imeli moč zdržati še malo doma. Za Novo leto se raje stisnite, tokrat ob telefon, in upajmo, da bomo skupaj lahko skozi okno opazovali naletavanje prazničnih snežink. Glede ognjemetov pa upava, da jih bo letos čim manj, saj moramo pomisliti tudi na naše štirinožne prijatelje in druge živali.

 


Creatusova »fil-rouge«

Za konec še nekaj Creatusovih tradicionalnih vprašanj, ki vaju bodo z malo drugačnega zornega kota predstavili tudi tistim, ki vaju še ne poznajo :-)




1. Kje bi živel, če bi lahko živel kjerkoli? 

 

Luka: Če pogledam trenutno stanje v razvoju tehnologije definitivno v Ameriki. Za ljudi kot sem jaz, ki imamo radi tehnologijo, je tam skoraj raj. Vendar tudi tam ni vse samo dobro, poleg tega je vse tudi dražje kot tu. Zato mislim, da dokler ne zadanem na lotu, bom zaenkrat ostal kar v Sloveniji :-)


Žan: Živel bi nekje v naravi, ob kakšni reki ali jezeru. Kjer ni svetlobne onesnaženosti in se ponoči vidijo zvezde. Pa ne, da bi rad živel odrezan od sveta in brez tehnologije. To sploh ne. Le prenaseljena mesta mi niso preveč všeč.

 


2. Kaj ti pomeni beseda »svoboda«?


Luka: Moram reči, da na to ne pomislim pogosto. Verjetno zato, ker se imam za nekoga, ki je svoboden. Morda nekateri tega v času »Covida« ne delijo z mano, vendar klub temu menim, da ni tako grozno, če se za pol leta, leto ali tri ne rabimo videti z ljudmi, ki jih ne želimo videti. Malo za hec :-)

Zares pa menim, da bo vsega tega kmalu konec.


Žan: Osebno v trenutni situaciji ne občutim krize ali pomanjkanja svobode. Malo me sicer moti, ker se z družino ne vidimo tako pogosto. Srečen sem, da imam punco, s katero sva ta čas preživela čudovito in sva se še bolj zbližala. Lahko bi rekli, da je »lockdown« nama prinesel dobre posledice :-) Vem pa, da nimajo vsi te sreče. A kljub vsemu - po vsakem dežju posije sonce in tudi corone bo enkrat konec.

 


3. Ali obstaja znana oseba (iz preteklosti ali sedanjosti in s katerega koli področja),
za katero bi lahko rekel, da je tvoj vzor/idol in zakaj?
 


Luka: Na to sem že nekajkrat pomislil. Verjetno zato, ker je to vprašanje velikokrat postavila profesorica psihologije. Razen primarnih vzorov - staršev in brata, mislim da nimam posebnih idolov. Najbližje temu bi bil voditelj Youtube kanala, ki ga pogosto gledam, vendar ga smatram bolj kot vir novic o tehnologiji, kot pa za osebo, s katero bi se lahko poistovetil.

 

Žan: Posebnega idola nimam. Sigurno pa so moj vzor moji bližnji. Sicer majhna, a lepa družina, ki jo imam, mi pomeni največ. Vsi so moji vzorniki in od vseh se učim novih stvari, njihovo mnenje pa mi veliko pomeni.

 


4. Če ne bi bilo ovir, če bi ti bilo vseeno, kaj bodo rekli ljudje, kaj je tisto, kar bi »ušpičil« za svojo dušo? 


Luka: Če bi to lahko izvedel, bi bil to verjetno kakšen podvig iz serije »Mr Robot«, v kateri je skupina tako imenovanih hackerjev vzela denar bogatim podjetjem in ga dala revnim. No, ni bilo čisto tako - malo »Robin Hooda« sem dodal ;-) Potem bi morda odprl kakšno trgovinico z računalniki, ali pa podjetje za izdelavo računalnikov.

 

Žan: Žal skoraj za vse, kar želimo storiti, potrebujemo denar. Ampak, če denar ne bi bil problem …? Potem bi si verjetno privoščil lastno delavnico za obdelovanje materialov. Kaj bi proizvajal? Vse. Imel bi ekipo, ki bi sprejemala različne projekte. Želel bi si čim več raznolikega dela in izzivov ter priložnosti, da pri svojem delu uporabim kreativnost.

 


 

Zapisala:

Mojca Pristavec Đogić

 

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi