Ob omembi čipke nas večina najprej pomisli na idrijsko čipko. Tam je bila leta 1876 ustanovljena čipkarska šola, ki od takrat dalje deluje neprekinjeno. Prvo klekljarsko šolo v Ljubljani pa je že leta 1763 ustanovila Marija Terezija.

Klekljanje je ročno izdelovanje tkanine s križanjem, sukanjem in prepletanjem niti. Ko sem malo brskala za informacijami o čipkah, da bi se lahko naredila »pametno« in Jerneji ne bi postavljala neumnih vprašanj ;-) , sem ugotovila, da obstajata dve glavni vrsti čipke: šivana in klekljana. Osnova šivane čipke so niti, ki predstavljajo podlago čipke. To je lahko mreža ali pa že tkano blago. Na to osnovo se nato šivajo elementi čipke. Klekljana čipka pa je narejena s prepletanjem in vozlanjem niti, napetih okoli bucik, zapičenih v blazino.

Klekljanje slovenske čipke je bilo marca 2016 razglašeno za živo mojstrovino državnega pomena, klekljanje v Sloveniji pa je od novembra 2018 vpisano na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. V Sloveniji deluje prek 100 klekljarskih društev, sekcij in skupin. Klekljanje idrijske in slovenske čipke je od leta 2000 kot izbirni predmet in interesna dejavnost vključeno v osnovnošolski kurikulum, učijo ga na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, z njim se je mogoče seznaniti na številnih  tečajih in delavnicah.

1. Klekljanje ni enostavna veščina in njeno učenje traja kar precej časa. Nekje sem zasledila, da so včasih klekljanja začeli učiti zelo majhne otroke, saj je učenje trajalo kar pet let. Kako je danes s tem? Kot sem omenila, je možnosti za učenje klekljanja v Sloveniji precej, a kakšna je pot od ljubiteljskega klekljarja do nekoga, ki ima licenco, ki potrjuje ustrezen nivo doseženega znanja te veščine, nivo, ki omogoča prenos te kulturne dediščine na druge ?

Jerneja: Samih osnov klekljanja se je možno naučiti v dokaj kratkem času, pri zahtevnejših tehnikah in vzorcih pa brez predhodne prakse in predznanja ne bo šlo. Seveda je hitrost učenja, in s tem napredovanje, odvisno predvsem od časa, ki ga posvetiš tej dejavnosti in nekaj malega tudi od spretnosti. Zato bi lahko rekli, da je vsak, ki se uči klekljanja, individuum in bi bilo postaviti časovni okvir za učenje zato lahko zelo krivično. Pri tem je treba omeniti tudi to, da je klekljanje veščina, ki se jo osvaja počasi, saj za vsako čipko, pa če je še tako majhna, potrebuješ določen čas, da jo izdelaš. Čas naših babic, ko so se otroci morda res v petih letih naučili vseh potrebnih tehnik, ni z ničemer primerljiv današnjemu času. Včasih se je klekljajo predvsem zaradi izboljšanja finančnih razmer v družini in so bili otroci ponekod prisiljeni, da klekljajo, danes pa se v večini kleklja iz potrebe po druženju, kakovostnemu preživljanju prostega časa in »odklopu« od vsakdana.

Za sam prenos znanja klekljarskih veščin in tehnik je bistveno bolj, kot pravno formalno priznana šola, treba imeti veselje do poučevanja in seveda praktično znanje. Na lokalni ravni se v številnih društvih in klekljarskih skupinah prenaša znanje z ene na drugo klekljarico, pri tem pa formalna izobrazba ne igra nobene vloge. Več ljudi več ve, in ko se staknejo glave skupaj, lahko nastanejo odlični unikatni izdelki.    

2. Ne morem tiho mimo enega zame zlatih pravil katerega koli prenosa znanja na druge, ki si ga omenila – veselja do poučevanja. Prepričana sem, da je to ena bistvenih osnov kvalitetnega in predvsem uspešnega prenosa znanj. »Prejemnik« namreč zagotovo začuti entuziazem »učitelja«, ki ima moč, da te povleče v »vrtinec učenja«.

Omenila si tudi razliko v motivih za klekljanje danes in nekoč. Čipke so včasih najpogosteje uporabljali za okrasitev cerkva, kot všitke v različne predmete iz blaga, za prtičke in podobno. Čipke so krasile obleke premožnejše gospode. Čipka je od nekdaj predstavljala posebno dragocenost. V zadnjem času pa je postala tudi dodatek oblekam vrhunske mode, samostojno jo uporabljajo na primer celo kot protokolarno darilo. Zdi se, da je čipka v zadnjih letih doživela nekakšen preporod in postala prestižen element unikatnih izdelkov tudi iz drugih materialov, ne le lanu, bombaža, konoplje ali svile. Svoje mesto je našla celo v kulinariki. Tudi tvoji izdelki so vsi unikati. Snežinke iz čipk, uhani, dodatki različnim uporabnim predmetom … Kako prideš do ideje, v kakšno obliko oziroma v kateri izdelek boš prelila svoje dragoceno znanje?

Jerneja: Še vedno sem v fazi učenja, zato je pogosto vzorec na mojem punklju (blazini) pravzaprav šolski vzorec. Kadar pa klekljam za svojo dušo, je pa odločitev običajno odvisna predvsem od trenutnega navdiha in včasih tudi od letnega časa. Pozimi se pogosto zgodi, da delam kaj zimskega, da potem lahko čipke podarim svojim domačim in prijateljem za praznike. Imamo pa v Sloveniji nekaj odličnih risark vzorcev, zato je izbira vzorcev zelo raznolika. Občasno pa se tudi zgodi, da poprimem za risarsko orodje in kaj malega popravim na kakem starem vzorcu ali pa narišem povsem svoj vzorček.

3. Klekljanje je od nekdaj predstavljalo priložnost za medgeneracijsko druženje. Zadnja leta se govori celo o njegovih terapevtskih potencialih. Kaj tebi pomeni klekljanje?

       Jerneja: Predvsem sprostitev po naporni službi in odklop od vsakdana. Verjamem, da na prvi pogled in za zunanjega opazovalca klekljanje izgleda nekaj, kar je vse prej kot sprostitev. A ko klekljaš, je že samo potrkavanje s kleklji pomirjujoča glasba lesa, ki te sprošča, ne da bi se tega v resnici sploh zavedal. Če pa te izbrano delo še veseli, je učinek toliko večji. Seveda, kadar se počutim nelagodno in neprijetno, tudi kleklji ne pomagajo. Kljub vsemu moraš biti zbran, da je čipka na koncu lepo izdelana in ti je tudi kasneje v veselje.

4. Klekljanje omogoča tako rekoč neomejene možnosti kombinacij vzorcev in motivov. Pravzaprav pa so za vsako ozemeljsko področje značilni lokalno prepoznavni vzorci, ki jih pogosto zaznamujejo ljudska poimenovanja (pogačke, kriščevke, srčkovke itd.). Se morda tudi v naši občini že oblikuje kakšen poseben motiv čipke, ki bi  mu lahko rekli »brezoviška čipka«? Imaš morda ti kakšno idejo za njo?

       Jerneja: (smeh …) V Sloveniji imamo res pestro zgodovino klekljarskih tehnik in ljudskih poimenovanj za vzorce. Vsa omenjena imena so v bistvu slikovno poimenovanje različnih motivov za eno in isto tehniko, ki jo klekljarice poznamo pod imenom široki ris. Čipka kot taka ima seveda neomejene možnosti kombiniranja. Omejitev pri tem je le domišljija, znanje in pogum.

       Da neka čipka dobi lokalno etiketo je potrebna unikatna razpoznavnost, ki jo klekljajo samo na tem, lokalno omejenem območju. Kar pa je v današnji globalizaciji sveta bistveno težje, kot je bilo pred mnogimi leti. Zato je najbrž vlak za »brezoviško čipko« s tega stališča žal že odpeljal. Kljub vsemu pa bi se s primernim vzorcem, ki bi predstavljal občino, njen grb ali le list breze v obliki čipke seveda lahko izdelal – kot sem že omenila, je meja za kreacijo le domišljija, znanje in pogum.

Creatusova »fil-rouge«

Za konec še nekaj vprašanj iz Creatusove »rdeče niti«, s katerimi nam boš izdala še kaj o sebi ;-)

1. 1. Kje bi živela, če bi lahko živela kjerkoli?   

Jerneja: Mi je Brezovica kar simpatična. Na eni strani imamo tu še vedno dokaj neokrnjeno naravo, po drugi strani pa smo tako blizu mesta, da je vse na dosegu roke. Če pa bi izbirala eksotiko, pa definitivno nekje, kjer ni mrzlih zim in kjer ni vročega in vlažnega podnebja.

1. 2. Kaj ti pomeni beseda »svoboda«?

Jerneja: Delati tisto, kar mi je všeč in tisto, kar se mi zahoče. To je lahko objem mogočnega drevesa sredi parka ali pa vzklik v odmev na vrhu gore.

1. 3. Ali obstaja znana oseba (iz preteklosti ali sedanjosti in s katerega koli področja),
   za katero bi lahko rekla, da je tvoj vzor/idol in zakaj? 

Jerneja: Obkrožena sem z veliko ljudmi, ki jih spoštujem in sem jim neizmerno hvaležna za njihov prispevek k oblikovanju mene v to, kar sem, in so mi kot taki velik vzor. Nikoli pa nisem iskala nikogar, ki bi mi bil idol. Le tako sem lahko jaz jaz in ne nekdo, ki »idealizira« neko drugo osebo. 

1. 4. Če ne bi bilo ovir, če bi ti bilo vseeno, kaj bodo rekli ljudje, kaj je tisto, kar bi »ušpičila« za svojo dušo? 

Jerneja: Hm, v tem trenutku mi nič kaj »odbitega« ne pade na pamet. Tako, da … Še čakam na idejo, kaj bi si neškodljivo ušpičila :-)

Zapisala: Mojca Pristavec Đogić