Logo MojaObčina.si

Brezovica

DANES
5°C
-3°C
JUTRI
8°C
-5°C
1869

Creatusov intervju s slikarko Sabino Bačar

Nisem edina, ki so jo kakšno leto, dve, nazaj presenetile stvaritve, ki jih je Sabina začela objavljati na družbenem omrežju. Da nisem edina, lahko brez kančka dvoma sklepam po navdušenem odzivu, ki so ga bile deležne objave njenih platen. Ta so enkrat polna živahnih barv in zaobljenih gibov, drugič pa se je težko izogniti misli, da je z enostavnimi geometrijskimi linijami poskušala prikriti sivo melanholijo, ki ji je morda tisti dan kot meglica lebdela nad umetniško dušo. 

Vsaka njena slika deluje kot povsem svoje poglavje, pravzaprav kot samostojna zgodba. In zdi se, da Sabina pušča opazovalcu svobodno voljo, da si zgodbo s slike napiše sam. 

 

Že kar nekaj let si zaposlena v Centru starejših DEOS Notranje Gorice. Zagotovo si priča najbolj prvinskim življenjskim zgodbam in usodam. Na misel mi je prišlo, da je bilo morda to tisti sprožilec, zaradi katerega je na dan privrela tvoja ustvarjalna sla. Je mogoče, da je slikanje nekakšen »čustveni ventil«? Ali pa je tvoj umetniški duh le čakal na trenutek, ko si boš zanj vzela čas?

 

Sabina: Moj navdih v meni vre že od najstniških let. Že v šoli sem imela najraje likovno umetnost. Vedno sem si želela imeti svoj atelje, kjer bi ustvarjala. Do tega pač na žalost ni prišlo. Leta so tako tekla, spoznala sem svojega moža in prišli so otroci. To je bilo obdobje, ko je bila glavna skrb za otroka, dom in službo. Nikoli nisem niti pomislila na svoj hobi - slikanje. No, potem pa je prišel tudi moj čas. Čas, da si izpolnim dolgoletno željo po svojem ateljeju. In tako sem začela. Platna, barve, čopiči ... in akcija!       

Res je. Zamenjala sem službo in sedaj delam v Centru starejših občanov, kjer sem spoznala našo direktorico Ano Petrič, ki mi je omogočila in me vzpodbudila, da sem imela v centru prvo razstavo svojih abstraktnih slik. Hvala, Ana, za vso podporo. 

Kar naenkrat se je začelo povpraševanje po mojih slikah - od sodelavcev, stanovalcev, svojcev ter prijateljev. To me je še dodatno spodbudilo k ustvarjanju, saj sem dobila neke vrste potrditev. Sledila je še ena razstava, ki je bila tudi v centru, naslednja pa naj bi bila v Ankaranu, vendar je zaradi trenutnih epidemioloških razmer odpadla. Moram poudariti, da mi vedno ob strani stojita moj mož in sin, ki me podpirata. Včasih pade tudi kakšna kritika, ki pa je zelo dobrodošla za moje nadaljnje delo.

 

Kako pride do prve poteze na platnu? Se prepustiš toku in slika nastaja sproti, kamor te pač vodi podzavest ali pa ta že prej kot celota obstaja v tvoji glavi in le čaka, da jo preliješ na prazno površino?

 

Sabina: Hm, ja … Z nastajanjem slike je pa tako - lahko je dan poln idej, preizkušam razne nove tehnike, včasih uspešno včasih ne. Pridejo dnevi, tudi meseci, ko nimam volje ali navdiha za ustvarjanje. Zelo rada preizkušam, saj sem samouk. Pri pouring tehniki sem kar dolgo vztrajala, da sem dobila tisto, kar sem si zamislila, in to zlila na platno. Ko mi nekaj uspe, tako kot imam narisano v glavi, kar skačem od veselja, še posebej, če je ta slika všeč osebi, ki ji je namenjena. Moram poudariti, da imam osebno oboževalko mojih slik gospo Zdenko Potrč, ki obožuje moj način slikanja in bi, če bi lahko, imela vse moje slike. Njeno mnenje mi veliko pomeni, zato hvala gospa Zdenka :-)

V prihodnosti imam v mislih še en nov projekt, za katerega upam, da mi tudi uspe. Slikanje me sprosti, pomiri. Med slikanjem sem v drugem svetu, mojem svetu. Mož pravi: »Samo penzl ji daš v roke, pa je mir v hiši.«, kar je res. Hahahaha. 

 

Kdo je pravzaprav Sabina in kaj je njen življenjski moto, kaj jo žene?

Sabina: Kdo sem? Da malo pomislim. Ja, lej, nisem nič posebnega. Sem žena, mama, prijateljica. Sem močna, dobre volje, svoje volje. Navzven mogoče malce nedostopna, a kdor najde pot do mene, ga ne izpustim. Sem zelo direktna, povem kar mislim, kar včasih ni dobro.

Žene me veselje do življenja, žene me vse lepo, kar sem in kar še bom doživela. Na preteklost se ne oziram. Tudi, če kdaj kaj ravno ni bilo najlepše. Tako je pač bilo. Popraviti se ne da. Gremo naprej. 

Moto? Vse se zgodi z razlogom in če želiš biti  ljubljen, ljubi

 

Creatusova »fil-rouge«

Za konec še nekaj vprašanj, ki bodo tistim, ki te še ne poznajo, predstavili Sabino še nekoliko drugače.

1. Kje bi živela, če bi lahko živela kjerkoli?   

Če pomislim, najraje kar tukaj, kjer sem. Le včasih morda kje na samotnem otoku za par dni, hahaha. 

2. Kaj ti pomeni beseda »svoboda«?

Da lahko ustvarjam izven svojih okvirjev, brez omejitev, to se pravi po svoje. Delam tisto kar mi je všeč. Pod svobodo razumem: »Živi in pusti živeti«.

3. Ali obstaja znana oseba (iz preteklosti ali sedanjosti in s katerega koli področja), za katero bi lahko rekla, da je tvoj vzor/idol in zakaj?

Moj vzornik ni znana osebnost. Je oseba, ki mi stoji ob strani, me vzpodbuja. To je moj mož. Res, da se sliši pocukrano, samo tako pač je :-)

4. Če ne bi bilo ovir, če bi ti bilo vseeno, kaj bodo rekli ljudje, kaj je tisto, kar bi »ušpičila« za svojo dušo?

Kaj bi ušpičila? Hmmm … Pobarvala bi si lase v več barv - zeleno, modro, rdečo, pinki in se kričeče oblekla. Hahaha … A si me predstavljaš? Kaj si ljudje mislijo o meni, me pa že sedaj ne gane. Živim življenje tako, kot mi odgovarja. To je moje, naše življenje. To sem jaz, umetnica Sabina. 

 

 

Zapisala: 

Mojca Pristavec Đogić

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi