Matej Priteržnik in Petra Trošt sta z nami delila svojo zgodbo prostovoljstva, ki ga prek dobrodelnega društva Upanje za otroke Afrike aktivno izvajata v nekaterih državah na črni celini. Predstavila sta tako težke kot tudi lepe zgodbe, v enem pa sta si složna: Afrika te spremeni in te prizemlji, nazaj v domovino pa se vseeno vrneš bogatejši za dragocene izkušnje in poln energije.

»Vse se je začelo z botrstvom oziroma prostovoljstvom. Ko sem postala botra, sem želela obiskati tudi svojo varovanko ter spoznati deželo, kjer živi. Takrat sem opravljala tudi prostovoljno delo v vrtcu in šoli v Gambiji,« razloži Petra Trošt, prostovoljka in botra v Dobrodelnem društvu Upanje za otroke Afrike.

Dobrodelno društvo Upanje za otroke Afrike je bilo ustanovljeno pred štirimi leti z namenom pomagati otrokom pri izobraževanju. Društvo deluje prek programa botrstva, kjer si izberete otroka, kateremu želite pomagati, in vsak mesec nakažete 20 evrov. Enkrat mesečno ta denar pošljejo partnerjem v teh državah, nato pa starši ali skrbniki otrok prevzamejo pomoč. Za zdaj je botrstvo mogoče v Gambiji in na Zanzibarju. »V našem programu so predvsem otroci, ki nimajo enega ali obeh staršev, tisti, ki prihajajo iz zelo revnih družin, ter drugi, ki nujno potrebujejo pomoč,« pojasni Petra.

»Pred kratkim smo se odločili, da bomo omogočili prostovoljno delo tudi tistim, ki bi želeli v Afriko po življenjske izkušnje. Delo v Gambiji in na Zanzibarju poteka na več področjih, najpogosteje pa v šoli ali vrtcu,« razlaga Petra. Prostovoljci postanejo del afriške družine in si pridobijo neprecenljivo izkušnjo, ki se je bodo spominjali vse življenje. V društvu verjamejo, da vsakdo potrebuje takšno »streznitev«, saj živimo v izobilju in si niti predstavljati ne moremo, v kakšnih razmerah odraščajo in živijo afriški otroci. S prostovoljnim delom pomagajo šolam, skupnostim in tudi državi.

Tretja dejavnost društva so posamezni projekti. Petra pojasni: »Tako smo zbrali denar za gradnjo šole v Ugandi. Šola je že skoraj dokončana in kmalu bo slovesna otvoritev. Otroci v Afriki radi hodijo v šolo, saj je to zanje privilegij in ne obveznost.«

Eden od projektov je tudi gradnja vodnjakov. »V društvu menimo, da je voda osnovna človekova pravica, pa vendar marsikje v Afriki hodijo po vodo kilometre daleč. Voda je pogosto oporečna in nevarna za zdravje. Tudi pot do vode je lahko nevarna. Ker je prinašanje vode v Afriki večinoma žensko opravilo, so ženske in dekleta pogosto žrtve nadlegovanja,« pove Matej, ki s Petro aktivno sodeluje v organizaciji. Oba sta Afriko že obiskala.

Pomemben projekt društva je tudi zbiranje donacij za zagotavljanje šolske prehrane. Otroci pogosto zjutraj sploh ne jedo in v šolo pridejo lačni. Težko si predstavljamo, kako lačni otroci sledijo pouku – zelo težko. Že tako so razmere v njihovih razredih zahtevne, saj je v enem razredu lahko tudi po 50 otrok. Nagneteni sedijo na lesenih klopeh, najmlajši pa pogosto niti teh nimajo in sedijo kar na preprogi, da je več prostora.

Petra nadaljuje: »Projekt, ki smo ga šele začeli, je zbiranje donacij za sanitarne pripomočke za deklice. Menstruacija je v teh državah še vedno tabu. Nekatere deklice takrat izostanejo od pouka in se rednih mesečnih menstruacij sramujejo. Radi bi ta trend vsaj malce spremenili in jih izobrazili, da to ni nič sramotnega, kvečjemu so lahko ponosne, da so ženske in da lahko postanejo mame.«

Njuna izkušnja iz Afrike je nepozabna. »Ko enkrat obiščeš Afriko, se vedno vračaš,« pravi Petra in pojasni: »Želimo pustiti pečat v Afriki – s pomočjo pri izobraževanju, z ozaveščanjem, da menstruacija ni tabu, ter z učenjem, da se trdo delo in poštenost izplačata.«

Kako izgleda botrstvo?

Če se odločite postati boter, to prinaša tudi določene obveznosti, ki se jih ljudje pogosto ne zavedajo. Najprej si izberete otroka, ki ga želite finančno podpreti. Ob tem se zavežete, da boste vsak mesec, najpozneje do 20. dne v mesecu, nakazali 20 evrov. Za ta denar ima otrok vse, kar potrebuje za šolo: zvezke, svinčnike, torbo, uniformo in čevlje. Kot pojasni Petra, 20 evrov seveda ne pokrije vseh stroškov, a je za otroke velika spodbuda, da se v šoli bolj potrudijo. Marsikateri otrok je prav zaradi botrstva sploh lahko začel hoditi v šolo. Še vedno veliko otrok šole ne obiskuje – doma ostajajo predvsem deklice, kadar družina nima denarja.

Zakaj sta se odločila biti botra in od kod želja po prostovoljstvu?

»Moja nona je bila prek Misijonskega središča botra enemu izmed otrok. Med covidom sem imela čas za razmislek in odločila sem se, da postanem botra tudi sama. Tako se je začelo. Bila sem že pri svoji družini in tam tudi živela, da sem videla, v kakšnem okolju živijo,« pove Petra, ki je botra majhni deklici. Tudi Matej se je kmalu srečal s prostovoljstvom in že prej sodeloval v različnih društvih.

Poudarjata, da se z varovanci lahko vzpostavi oseben stik, saj želijo, da botri poznajo otroke, ki jih podpirajo. »Seveda obstaja tanka meja med spoznavanjem otroka in zlorabo, zato smo v društvu sprejeli protokole za zaščito otrok. Botrom omogočamo obiske, a le, če se strinjajo s temi pravili. Ljudje si pogosto ne predstavljajo, kako otroci v Afriki živijo, in ob obiskih kupujejo nesmiselna darila, kot so parfumi in verižice. Tega afriški otroci ne potrebujejo. Družine se borijo za preživetje, zato moramo biti pri darilih smotrni. Svetujemo, kaj je primerno in kaj ne. V vseh teh letih smo pridobili veliko izkušenj – in tiste, ki niso imeli iskrenih namenov, smo izključili. A verjamemo, da na koncu dobro vedno zmaga,« povesta Petra in Matej.

Čeprav sta za obisk svojih varovancev porabila lastna sredstva in dopust, oba priznavata, da je občutek ob vrnitvi neprecenljiv. »Ko podariš svoj čas, ga vlagaš v nekaj, kar ima smisel, in vidiš hvaležnost teh ljudi, te izpolni na poseben način,« pove Matej.

Kaj še počnejo v Gambiji?

Petra rada pomaga v šoli, kjer bere otrokom, čeprav sama ni učiteljica. »Že samo branje jim pomaga. V Gambiji je uradni jezik angleščina, a je večina prebivalcev ne zna. Govorijo jo le v turističnih predelih. Tisti, ki jo znajo, lažje preživijo, tisti, ki je ne znajo, pa se res borijo za življenje,« pravi Petra. Tudi preprosto pogovarjanje v angleščini je prispevek k izobraževanju.

Odgovorna vloga botrov

Matej poudarja, da je vloga botrov iz Slovenije zelo odgovorna, saj so otroci odvisni od te pomoči, njihova izobrazba in prihodnost pa prav tako. »Ko prevzameš to vlogo, se moraš zavedati, da so od tega odvisna življenja. Ne moreš si privoščiti, da bi na to pozabil,« pravi Matej.

Ključni namen botrstva je izobraževanje. S tem se pogosto pomaga celotni družini – če kdaj kupijo vrečo riža, noben boter ne bo zameril, a prioriteta je vedno šolanje. »Naša želja je, da se otroci izobrazijo in dobijo možnost zaposlitve. V Afriki je redna zaposlitev redka, veliko ljudi živi iz dneva v dan. Izobrazba pa daje vsaj minimalno varnost in stabilnost,« pove Petra. Če deklice ne hodijo v šolo, jih pogosto zgodaj poročijo, kar jim prinese težko življenje.

Sprejetost v družini

S tem, ko postaneš boter, ne postaneš boter samo enemu otroku – postaneš del celotne družine. Afričani so ponosni na botre svojih otrok in vas z veseljem sprejmejo v svoj dom. Če vas povabijo na kosilo, se ne čudite, če boste sedeli sami pri mizi, z lastnim priborom, medtem ko bodo oni jedli z rokami iz ene posode. Najpogosteje je na mizi riž.

V društvu se zavedajo možnosti zlorab, a se te slej ko prej odkrijejo. »Tako smo enemu očetu odvzeli pravico do dvigovanja denarja za hčerko, ker smo ugotovili, da ga je porabil zase. Zdaj denar prejema njena razredničarka, ki ga uporablja za malico in šolske potrebščine. Ko se ga je nabralo dovolj, smo ji kupili kolo, da ji ni treba pešačiti do oddaljene šole.«

V društvu vabijo, da postanete del njihove afriške zgodbe – bodisi kot boter bodisi kot prostovoljec. »Ko obiščete Afriko, se vrnete polni energije in bogatejši za dragoceno izkušnjo. Nimajo skoraj ničesar, pa so vseeno srečni in se vedno smejijo,« zaključita prostovoljca.

Za več informacij obiščite spletno stran hopeforkidsofafrica.com ali pišite na info@hopeforkidsofafrica.com.

Aljaž P. Kunej