Mnogi jo poznamo kot podjetnico in mamo, nedavno pa nam je odkrila še svojo umetniško plat  – pisateljstvo in slikarstvo. V začetku letošnjega leta je namreč izdala knjigo z naslovom Skodelica življenja. Ilustracije v knjigi predstavljajo njene avtorske slike, o čem govori, pa boste izvedeli kar od nje.

Kako bi se opisali z enim stavkom, kaj je tisto, kar ste vi?

Kot ste že uvodoma opisali: mama in podjetnica, ki je zaradi tesnobe postala slikarka in pisateljica.

Čestitke ob izdaji knjige Skodelica življenja. O čem pravzaprav govori in kaj vam je dajalo navdih?

Knjiga Skodelica življenja s podnaslovom Kako se soočiti z anksiozno motnjo je iskrena avtobiografija o moji enajstletni prehojeni poti iskanja rešitve iz primeža tesnobe, ki brez dlake na jeziku opisuje vzroke za njen nastanek, odzive okolice nanjo, izkušnje s klasičnim in alternativnim zdravstvom, preizkušene metode in prebrane knjige za samozdravljenje in končno velik preobrat od iskanja zunanjih rešitev do poglobljenega soočenja s samim sabo in svojimi strahovi. V procesu zdravljenja sem namreč začutila globok klic po ozaveščanju družbe in pomoči ljudem s podobnimi težavami. Moj navdih so bili in so še vedno vsi tisti skriti posamezniki, ki ne glede na spol, starost, izobrazbo in družbeni status trpijo zaradi takšnih preizkušenj, si ne upajo spregovoriti, pravočasno ukrepati in se takšni kot so, pokazati svetu.

Kakšen pristop ste ubrali od začetka pisanja, kako ste zbirali zapiske?

Pred pisanjem knjige je bilo za menoj enajst let raziskovanja, branja literature, preizkušanja mnogih metod in oblik zdravljenja, od samega začetka sem si zapisovala koristne izsledke in svoja globoka občutja. Vrsto let sem zorela, da sem se upala razgaliti pred javnostjo s tako osebno zgodbo. Želela sem, da se bralec najde v knjigi in skozi mojo pripoved poišče moč za vztrajanje in navdih za spremembe. Spraševala sem se, kako bo izdaja knjige vplivala name in mojo čustveno preobčutljivost, a od svoje vizije pomagati ljudem, nisem nikoli odstopila. Ko sem končno le sedla za računalnik, pa se je zgodba izlila iz mene v dveh mesecih. Podoživela sem vse svoje preizkušnje, ponudila bralcu veliko koristnih napotkov in pridobljenega znanja, vanjo sem zlila vse, kar sem premogla. Ko je bila knjiga napisana, sem jo odložila za eno leto in jo v trenutku, ko sem se končno odločila za izdajo, ponudila bralcem v točno takšni verziji kot je bila prvotno napisana, spremenila nisem niti enega stavka.

Ste se ob pisanju in izdajanju knjige soočili s kakšnimi ovirami?

Pred pisanjem knjige sem imela dva velika pomisleka: kako bo vplivala na mojo tesnobo in ali bom zmogla odgovornost nekoga, ki želi ljudem pokazati luč na koncu tunela takšnih težav. Ko sem s temi dvomi kolikor toliko razčistila, pa sem se podala v izdajo kot samozaložnik, saj nisem želela, da me kdorkoli spreminja. Bila sem sama svoj urednik 280 strani dolgega teksta, knjigo sem opremila z lastnimi ilustracijami, vključno z naslovnico. Po sodelovanju z lektorico in oblikovalko je ugledala luč sveta. Zavedala sem se, da stopam v neznano, da moja knjiga odpira veliko tabujev, od materinstva, ženskega zdravja, podjetništva, izgorelosti, tesnobe, stigmatizacije duševnega zdravja in končno osebne in duhovne rasti, ki je bila neverjetna izkušnja tudi zame.

Kdaj in kako pa so se začele vaše težave z anksioznostjo?

Moje težave so se začele pred trinajstimi leti po rojstvu tretjega otroka kot posledica usklajevanja družinskega in poslovnega življenja. Poudarila bi, da ne gre le za količino dela, gre za nesrečen splet prirojene čustvene preobčutljivosti, perfekcionizma, velikih zahtev do same sebe in ponotranjenja vseh vlog v katerih sem bila. Z željo ustreči vsem okrog sebe, sem na poti skozi življenje izgubila samo sebe. 

Mislite, da lahko vaša beseda pomaga ljudem s podobnimi težavami, ali pa kot pomoč k razumevanju težav z anksioznostjo? 

Skodelica življenja je knjiga za vsakogar. Kot nek učbenik življenja se dotakne bralca tam, kjer trenutno je. Po odzivu zaznam, kje ima težave, kaj ga boli. Ženske se najdejo v svoji materinski vlogi, moški lažje razumejo zapleteno žensko občutenje tega poslanstva. Ljudje, ki še nimajo težav z izgorelostjo, vidijo, kako majhne spremembe v življenju so potrebne, da se izogneš takšni preizkušnji. Tistim, ki so ta korak že zamudili, knjiga ponuja razumevanje, sprejemanje, vztrajanje in iskanje samega sebe brez krivde in sramu. Zadnji del knjige pa lahko ponudi precejšen premik v dvigu zavesti vsakomur, ki se želi odpreti in razumeti.

Kakšni so bili odzivi družine in okolice, ko je bila knjiga končana?

Kako bo javna prepoznavnost vplivala na družino, je bila zagotovo moja dilema pred izdajo knjige, a svojemu notranjemu klicu se nisem mogla izneveriti. Hvaležna sem, da mi mož brezpogojno stoji ob strani. V svojo knjigo nisem nikoli podvomila (sama vase pogosto) in odzivi bralcev so tisti, zaradi katerih vztrajam in poskušam knjigo spraviti do tiste prepoznavnosti, da bo lahko dosegla širši krog ljudi.  

Glede na trenutno situacijo, ko se moramo vsi držati bolj ali manj v okviru doma, mislite, da se bodo duševne težave oziroma bolezni (kot anksioznost) povečale, morda to že opažate?

Tesnoba je epidemija sodobnega časa. Že nekaj časa je v strmem porastu, z zaskrbljujočim tempom se seli na otroke in mladostnike, je pogosta spremljevalka preobremenjenih odraslih, v časih izolacije se seli tudi na prestrašene starostnike. Trenutne razmere bodo stanje zagotovo še poslabšale, saj se soočamo s primarnimi strahovi pred preživetjem in izgubo varnosti.

Vas morda ljudje kdaj tudi pokličejo, napišejo in vas vprašajo za nasvet?

Nekateri bralci mi napišejo svoje doživljanje knjige in čudovito pohvalo in to je tisto, zaradi česar ne obžalujem svoje odločitve. Hvaležna sem jim za vsako besedo. Ob nekaterih se zjokam. To je bil moj namen. Da končno razumejo, kaj je anksioznost, da jih ni več sram, da povedo svojim bližnjim za svoje težave preden je prepozno in da tudi tisti, ki želijo razumeti svoje ljubljene v takšni situaciji, dobijo plastičen prikaz, kako se počuti in deluje človek v tesnobi. Odzivajo se tudi novinarji in terapevti, ki se srečujejo z ljudmi v takšnih težavah. Nisem psiholog, sem le dovolj iskren človek, ki si je upal spregovoriti. Ne zaradi sebe, saj nimam nobene potrebe, da bi bilo moje življenje tako javno razgaljeno, ampak za večje sprejemanje in poznavanje tesnobe v družbi, za razumevanje čudovitih ljudi, ki jih preizkuša.  Če zboli telo, je to namreč družbeno sprejemljivo, če zboli duša, pa se sebi in drugim bojimo priznati svoje težave. Na to ne pristajam.

Imate v prihodnosti v načrtu še kakšno knjigo ali kakšen podoben izziv?

Ob družini in gradbenem podjetju je že Skodelica življenja zame velik izziv, še posebno ob statistiki prodaje knjig v Sloveniji in v svetu založništva nepoznani avtorici. Zato cenim vsako pomoč, nakup, članek, priporočilo in pohvalo. Pisanje je zame terapevtsko, z lahkoto se odzovem novinarjem za članke in prispevke na to temo, spregovorim o knjigi  v manjših krogih ljudi. Preko sebe pa moram pri javnem nastopanju pred večjo množico, velik izziv zame je tudi sodobni marketing, ki mi ni pisan na kožo. Znam pisati, ne znam prodajati. Pisanje postaja moja strast, morda kdaj še nastane kakšna knjiga, upam brez težkih preizkušenj, zaradi katere je nastala prva. A tudi tesnoba je lahko učiteljica in brez njenih globin ne bi dosegla svojih višin. Naj se vas dotakne in vas premakne. Vsak človek je kot skodelica. Vanjo zliva vse svoje življenje, a če vsebine vsake toliko časa ali sproti ne odlije, je skodelica enkrat polna. Takrat je potrebna samo ena dodatna kapljica in vsebina gre čez rob. Nazaj pa jo je zelo težko spraviti…..

Tatjani se zahvaljujemo, da si je vzela čas za kratek vpogled v knjigo in s tem tudi v njeno življenje. Če vas je pritegnila, si lahko Skodelico življenja naročite tudi na spletni strani www.tatjanagrca.si. 

Eva Povirk