Veselili smo se že toplih dni, a je narava zopet naredila po svoje. Izkušeni veterani PD se nismo prestrašili, zato smo se v sredo, 10. maja 2017, podali ne enega lepših vrhov v Karavankah, na 1931-metrsko Trupejevo poldne.

Zadevo z vremenom smo si olajšali najprej z dobro, primerno opremo in si skrajšali pot do vrha tako, da smo se peljali do Železnice. Do nje nas je pripeljala približno desetkilometrska lepa, gorska, na par mestih adrenalinska gozdna cesta, ki se vije od Korenskega sedla. Na začetku poti nas je pričakala megla in poznalo se je, da je ponoči na tej višini snežilo. Višina se je poznala tudi na cvetju, saj so tu telohi šele polno zacveteli. Pot proti vrhu ni markirana, a je zelo lepo sledljiva. Počasi smo se vzpenjali proti sedelcu med Trupejevim poldnem in Lepim vrhom, se uspešno izognili »Šengenu« in po graničarski stezi med ruševjem prispeli na vrh. Škoda, da ni bilo razgledov. Zelo občasno je posijalo sonce, komaj smo ujeli trenutek za fotografiranje pri novem križu. Pozvonili smo za srečo, si malo odpočili in se okrepčali ter se po grebenu naprej začeli spuščati proti Blekovi planini. Bolj ko smo se spuščali, lepše in svetleje je postajalo. Razkadilo se je na nesončni strani Alp, odprlo se je proti Koroški. Videli smo, kako strmi, odtrgani so ti hribi z avstrijske strani, z naše pa tako lepo dostopni. Zopet smo občudovali pomladno cvetje in kmalu zašpilili našo pot na Železnici. Na postaji smo se posedli na hlod in čakali vlak, ki ga ni bilo. Poskušali smo zabrundati Pestnerjevo »Že 30 let stojim na postaji«, potem pa obupali in kar peš odšli v dolino do Srednje vasi. Smo pa bili zato nagrajeni s prekrasnim razgledom na Martuljške gore in z gobicami.

Bil je res doživet dan, ko občutiš naravo in jo lahko samo občuduješ. V družbi izkušenih veteranov planin je vedno lepo.

Marijan Božeglav