Že tretji pohod letos po Primorskih koncih. Sonce smo ujeli v nedeljo, 8.3.2026 na Sveti Gori in Škabrijelu.

Področje kjer so se odvijali hudi boji v I. svetovni vojni z razvejano mrežo jarkov, kavern. Na vrh smo se podali po mulatjeri, ki vodi vzdolž Skalnice. Lahkotno smo prispeli do lepo urejenega vodnega izvira. Nato se je pot postavila bolj pokonci in nas pripeljala iz gozda in do križišča poti. Bili smo zgodnji pa smo zavili na Vodice k mavzoleju generala Gonzage. Pot pelje mimo številnih jarkov in skoraj naravnost pripelje na vrh. Vzeli smo si kar nekaj časa, odšli še do razgledišča in gledali po dolini Soče in na sosednji Sabotin. Nato pa nazaj in po cesti na Sveto Goro, z znamenitim romarskim svetiščem. Nekateri smo malo posedeli v njem, vsi skupaj v gostišču. Tudi slikali smo se, nato nadaljevali na zelo razgleden Frančiškov hrib, pod katerim je speljana pot po jarkih, z 260 m dolgim tunelom z ene strani gore na drugo. Še dobro da je na telefonih vgrajena svetilka. Znotraj je pot lepo urejena, deloma kar precej strma in spolzka z novo jeklenico. Proti parkirišču je šlo potem hitro, saj smo našli povezovalno pot.

Odločili smo se da gre pol skupine še na Škabrijel, druga s kombijem pa nas počaka na Katarini pri gostišču Kekec. Po gozdu, precej strmi stezi do Mrzlega vrha, potem ob jarkih ob mali strmini do razglednega stolpa na Škabrijelu. Povzpnemo se nanj, se razgledamo in na drugo stran začnemo s spustom. Gremo mimo  bivaka in Madžarske piramide do Kekca.

Skupina nas že nestrpno čaka, mi pa moramo še pogasiti žejo v tem res lepem in toplem vremenu.

Lepo smo se imeli. Iz začrtanih malo višinskih metrov se jih je ob koncu nabralo kar precej in tudi nekaj kilometrov poti. Ni bilo prehudo in končno smo bili cel dan na soncu in dobri družbi.

Marijan Božeglav