Težko je bila pričakovana nedelja, 23. 7. 2017, ko smo se s PD Podpeč Preserje podali na velikana zahodnih Julijskih Alp, na 2679 metrov visok Mangrt. Da je gora res vabljiva, se je izkazalo s kar 16 udeleženci pohoda. 

Že sama pot po najvišje ležeči gorski cesti v Sloveniji je nekaj posebnega, saj nas pripelje kar 2.050 m visoko na Mangrtsko sedlo, ki je tako za nas, kot za večino obiskovalcev izhodišče za pohod na goro. Ker smo se obnašali ekološko, nam ni bilo potrebno plačati cestnine.  

  
Takoj nas je sprejela lepa narava, z veliko mogočno gmoto nad nami. Žal je bila zastrta s tančico meglic in se nam ni hotela pokazati v vsej svoji mogočnosti.  Zdelo se nam je, da zato ne bo vroče. Počasi se prebijamo po poti do mesta, kjer se pot razdeli v dve smeri. Izberemo si Slovensko, zavarovano plezalno pot. Opremimo se s čeladami, samovarovalnimi pasovi in vstopimo v steno. Strma, na nekaterih delih ozka, prepadna, razgledna, polna klinov, jeklenih stop in jeklenic. Srce zaigra, in ko stopiš vanjo te kar posesa vase in kar ponese proti vrhu. Seveda previdnost ni odveč. Potrebno si je bilo pomagati z rokami in včasih iti po vseh štirih. Klub veliki skupini smo lepo napredovali in kar pozabili na čas. Zdelo se nam je, da smo kar prehitro pred seboj zagledali znameniti »križ«, simbol vrha. Bili smo zelo veseli, razveselilo se nas je tudi sonce, a ne prav za dolgo. Po krajšem počitku smo se fotografirali že v megli. Ravno ko smo hoteli oditi, se je odprlo še enkrat, tako da je nastala »gasilska« fotografija tudi v soncu, potem se je zopet zaprlo. V megli smo se spustili po Italijanski smeri, po drugi strani gore navzdol. Pot je kar strma in polna grušča, tako da tudi tu previdnost ni bila odveč. 

Za kratek čas smo se ustavili še v Mangartski koči. Preživeli smo zelo lep dan v gorah. Ne preveč naporno, adrenalinsko. Narava je res radodarna in ne razočara. 

Marijan Božeglav