Izkušeni veterani smo leto 2017 začeli s pohodom na zelo markantni, od daleč iz štajerske  magistrale dobro vidni vrh, na 733 metrsko Goro Oljko.

Začeti bi ga sicer morali tradicionalno na novoletni dan s srečanjem na Krimu, ki pa sta ga žal skazila oskrbnika doma, ki navkljub končani pogodbi še vedno zasedata planinski dom in ga nočeta prepustiti oskrbovanju novo izbranemu oskrbniku.

Zapeljali smo se do parkirišča na Dobriču in se najprej podali na Vinski vrh. Hodili smo po bolj senčni strani, tako da smo bili deležni celo malo zimske podlage.  Na vrhu stoji cerkev svetega Miklavža in neoskrbovan planinski dom. Po isti poti smo se vrnili do izhodišča. Da smo se  izognili asfaltu, smo se pustili prepeljati do gostišča Jug in takoj zavili strmo v gozd. Po cca pol ure smo bili že pred cerkvijo svetega Križa na Gori Oljki in v Planinskem domu. Postregli so nam z zelo okusno že na oko vidno dobro hrano. Ogledali smo si še notranjost cerkve, na stopnicah  naredili skupinsko fotografijo in se podali navzdol na drugo stran gore.

Ker smo šli po Martinovi poti (http://www.pespoti.si/obhodnica.php?id=33), je bil v bistvu pred nami še daljši kos poti. Smo se morali kar precej spustiti, da smo lahko šli še na vrh Bezgovica. Na poti do tja smo si  ogledali 170 let star rdeči bor. Preko Paškega vrha smo se spustili do Lokoviškega potoka, kjer smo počakali našega prevoznika.

Zanimiv »zimski« pohod, ne prehud kar se tiče višine, po drugi strani pa kar dolg kar se tiče razdalje. Ravno pravi za razmigovanje kosti. Vabljeni z nami na zanimiva raziskovanja naših krajev.

Marijan Božeglav