Kot za dežjem posije sonce, tako je za Korono prišel čas, ko se na planinskih poteh lahko zopet družimo. Seveda ob upoštevanju pravil. Z veterani PD Podpeč Preserje smo zato takoj po prenehanju ukrepov izkoristili lepo vreme in se v sredo, 3.6.2020 podali na raziskovanje obširnih Kočevskih gozdov. Prehodili smo še zadnjo traso na Kočevski planinski poti in jo po 6 letih obiskovanja »zašpilili«.

Zjutraj nas je pozdravilo lepo vreme v vasi Borovec s katerega smo štartali proti sedlu Krempa. Gozd nas je pozdravil takoj z značilnim vonjem cvetočega čemaža. To območje obronkov  pragozda Krokar je znano po rastišču narcis. Za nas so tu cvetele še zadnje. Od tu nas je pot vodila po robu Borovške gore. Gledali smo k sosedom čez mejo in v dolino Kolpe. Vseskozi na lepi zeleni poti smo občudovali rože. Ni dolgo trajalo, ko smo prišli na prvi vrh, Krempa, po cca 1 uri pa še do Boriča. Po dolgem času smo lahko zopet naredili »gasilsko fotko«, ki nas bo še dolgo spominjala na obisk teh krajev. Nazaj do Borovca smo šli po isti poti. Žeja je naredila svoje, pa smo se za osvežitev ustavili sredi Kočevske Reke. Utrujenost in dolg post hoje je naredil svoje. Še dobro, da so bili z nami trije vodniki, tako da je en lahko odpeljal svojo proti domu, bolj vztrajni pa smo nadaljevali v gozdove Stojne. V bližini Lovskega doma Koče smo začeli s potjo na Nagelbihl. Prijetna pot po gozdnih kolovozih, malo po cestah in peš poteh. Šli smo mimo globokega brezna, ki jih je v teh krajih kar nekaj. Pot je dobro markirana, tako da z orientacijo ni bilo problema. Žal je vrh sredi gozda in z njega ni razgledov. V normalnih razmerah, bi podaljšali do Jelenovega studenca, ker pa je bil avto na izhodišču, smo se morali vrniti do njega.

Za ta dan je bilo dovolj. Zadovoljni smo se vračali domov, veseli, da v času epidemije ni nihče zbolel. Kraji kjer smo hodili so malo obiskani, tako da kdor si želi v miru spočiti glavo, se nadihati svežega zraka v prostranih gozdovih, bo lahko užival, tako kot smo mi.

Marijan Božeglav