Tokrat smo ciljali na štiri dvatisočake nad Rudnim poljem.
Narava v tem času ponuja obilo rož in še vedno kar nekaj snežišč. Mimo obojih se je kar težko prebiti, prvih zaradi lepot, ki te vabijo k občudovanju, drugih zaradi previdnosti pri prečenjih. Začeli smo na smučišču zgornje vlečnice in se kar hitro dvigovali proti Zlatim vodam na Avšju. Ud tu dalje preidemo preko pasu borovja na pobočje Viševnika. Povsod lepe rožice in vedno lepši razgledi proti spodnjim Bohinjskim hribom ter na drugo stran na najvišje vrhove Julijskih Alp. Hitro prispemo na 2050 m Viševnik. Prav zaresna pot se prične šele s tega vrha. Kar zahteven spust nas privede do Srenjskega prevala, kjer ena skupina nadaljuje po brezpotju na Mali Draški vrh, druga se usmeri čez južno pobočje gore proti Velikemu Draškemu vrhu. Pot proti vrhu se malo zgublja, je precej krušljiva, strma, ki poleg nog zahteva tudi delo z rokami. Pa ni bilo pretežko. Malo obiskan Mali Draški vrh 2132 m nas nagradi s prepadnim pogledom v dolino Krme in z obiskovalci prenapolnjen predhodno osvojeni vrh. Spustimo se po isti poti nazaj in nadaljujemo za prvo skupino. Med prečenjem izpostavljenega pobočja si na več mestih pomagamo z jeklenico. Po od plazov poškodovani stezi hodimo zelo previdno in pred vzponom na naslednji dva tisočak prečimo še manjše snežišče. Veliki Draški vrh 2243 m osvojimo po vijuganjem med možici z vzhodne strani. Tu smo se zopet združili, se ponovno fotografirali in ne predolgo zadržali. Začeli so prihajati malo temnejši oblaki. Spustili smo se po zahodnem pristopu proti Studorskem prevalu, ki vodi na koncu skozi zoprn pas ruševja. Del skupine nadaljuje po strmem, krušljivem brezpotju na vrh, del gre proti dolini. Ablanca 2004 m, zaključuje naš obisk dvatisočakov. Spust je vedno težji kot vzpon. Zelo previdno in s spoštovanjem do gore smo se ga lotili. Srečno smo prispeli nazaj na preval in se spustili ob snežišču proti Jezercem in naprej preko Planine Konjščice do Uskovnice.
Časovno zahtevno pot smo opravili. Imeli smo srečo z vremenom, z razgledi, naravo in družbo. Super je odklop iz vsakodnevnega vrveža. V hribih je res lepo.
Marijan Božeglav
