Rada imam rože. Zato sem precej redna obiskovalka vrtnarij. In v eni izmed lokalnih vrtnarij je zaposlena Tina. Vedno nasmejana, neprisiljeno prijazna in zgovorna. A opozorilo, ki nas pogosto spremlja že od malih nog: »Ne sodi knjige po platnicah.«, zelo drži tudi pri poklicih. Tina je bila zame pač od nekdaj vrtnarka. In glej ga zlomka! Pred nekaj meseci sem po naključju tudi jaz dobila uvid prek omenjenih »platnic«. Njena »knjiga« se mi je po naključju odprla pri poglavju Moji skriti talenti.

Tina riše. In to v različnih tehnikah. Ki se jih je naučila sama. Pravzaprav se zdi, da so od nekdaj ždele v njej in le splet okoliščin ali bolj rečeno - male pozornosti prijateljev so zanje ustvarile kanal iz Tininega notranjega vesolja na plano.

Na enem izmed družbenih omrežij je moj prijatelj objavil enkratno sliko enega od članov glasbene skupine Rolling Stones. Slika je bila tako impozantna, da enostavno nisem mogla mimo. In takrat sem odkrila avtorico.

1. Odločitev, da začneš svojo umetniško žilico prelivati na platno, ni bila povsem zavestna, kajne? Pravzaprav je zgodba o tvojem začetku, milo rečeno, splet nenavadnih, a neverjetno povezanih naključij.

Tina: Res je. Pred slabim desetletjem mi je sredi nekega vročega poletnega dne v mojo cvetličarno prijateljica prinesla slikarska platno, ki ga zaradi poškodovane embalaže v njeni trgovini niso mogli umestiti na police. Naj jih razrežem in material uporabim za aranžiranje, mi je predlagala. Istega dne sem na podoben način prišla do pol leta pretečenega koledarja s slikami Rolling Stonesov, tretja prijateljica pa mi je v hrambo prinesla vrečko tempera barvic. Pri meni jih je skrila pred svojo malo hčerko, ki ji je z njimi prebarvala pol stanovanja. Vsa dekleta so odšla, meni pa je zaradi dopustniškega zatišja (malo strank) postalo dolgčas. Odvila sem platna, vzela koledar in začela slikati. Najprej malo tako za hec, a naenkrat je bilo pred mano oko Micka Jaggerja...

2. Od tu torej motivi tvojih umetnin? Nekako človek ne more mimo opažanja, da so center tvoje ustvarjalnosti člani britanske glasbene skupine, katere začetki segajo v 60-ta leta prejšnjega stoletja – The Rolling Stones. Najbrž vprašanje: »Od kje tako navdušenje nad njimi?« ni ravno na mestu, ker gre za eno najuspešnejših glasbenih skupin vseh časov, ki se po šestih desetletjih delovanja po svetu vozi z največjim odrom na svetu in opremo, za transport katere je potrebnih skoraj 70 tovornjakov. A vendarle. V tvojem navdušenju nad njimi je nekaj globokega. Ali pa se motim?

Tina: Ne, je res. Ravno v tistem obdobju so se mi dogajale velike življenjske spremembe in glasba je takrat igrala še večjo vlogo v mojem vsakdanu kot običajno. Stonese sem vedno imela rada, vendar sem vmes malo pozabila na njih. Potem pa sem jih ponovno odkrila.

Ko sem se dovolj opogumila, sem prvič objavila eno od slik na spletu. Reakcije ljudi so bile tako pozitivne, da sploh nisem dojela in razumela, kaj je vse to sprožilo. Pisali so ljudje od vsepovsod, komentirali, me spodbujali in se veselili skupaj z mano. Res lepo.

3. Tudi ena najlepših zgodb tvojega življenja je povezana s Stonesi, kajne? Kot začetek tvojega ustvarjanja je tudi ta polna na trenutke skoraj sanjskega spleta okoliščin.

Tina: Ja, hecno je bilo. Po objavi ene izmed slik sta se v komentarjih pod objavo začela pogovarjati dva gospoda, Angleža. Potem sta me vsa navdušena prosila, da jima slike natisnem in pošljem. In sem. Ker sta mi bila tako všeč, sem vsakemu za povrhu priložila še po eno malo originalno sliko. Gospoda sta paketa prejela, se zahvaljevala in me malo okregala, ker nisem želela plačila. Kakšen denar, brez veze. Veselje je tisto, ki je kaj vredno.

Po nekaj dneh pregovarjanja sem prejela telefonski klic enega od gospodov. Sledil je velik šok zame. Gospod je razlagal, da Stonesi vedo zame in da so videli moje slike. Kaj??? Kako???

Izkazalo se je, da se pogovarjam bratom menedžerja Micka Jaggerja. Panika!!!

In gospod me je v zahvalo za en teden povabil v London kot gostjo v njegovem domu. Po vseh kolobocijah okrog izdelave dokumentov, ki so mi ravno takrat potekli, in brez pomoči prijateljev, ki so me kot Pepelko brez prebite pare spravili do Londona, se ta zgodba ne bi nikoli zgodila. Prispela sem tja in res so me sprejeli kot princesko. Cel teden samo »rock'n'roll«, vse samo zame.

In gospodova hiša? Nabito polna slik njega in cele njegove družine s Stonesi ter vseh možnih spominkov iz skupnih druženj. Noro! Pa še ni bilo konec! Poklonil mi je še VIP karto za ogled koncerta Stonesov v Hyde Parku, ki sem jo na dan koncerta prejela v prav filmsko razkošnem hotelu. Kljub vsej zmešnjavi v moji glavi, ki je sledila povabilu, mi je uspelo od doma prinesti original portrete članov te famozne skupine. Za vsakega svojo sliko. Če se že »dogaja«, da vidim, kje se bo vse skupaj končalo. K vsakemu od portretov sem priložila pismo, v katera sem napisala svojo zgodbo in kontakt (tako za vsak slučaj ;-) ).

K meni je pristopil menedžer. Prijazen. Vljuden. Ko sem mu povedala za slike, se je ponudil, da jim jih odnese. Njim!!! Stonesom!! Bili so v istem hotelu kot jaz. No, jaz sem bila v istem hotelu kot oni ;-) In… konec poti.

Če sem spoznala bend? Ne, nisem. Dostop do njih ni bil mogoč. So dobili slike? So. Če me je kdo od njih kasneje kontaktiral? Ne, ni. Pa mi je žal? Ne. Še naprej jih bom risala v zahvalo za vso glasbo, ki so nam jo dali. Hvala!

4. Verjamem, da nisem edina, ki je po tem, ko je slišala tvojo zgodbo, pomislila na pogosto izrečeno, a (pre)redko uporabljeno »mantro«, ki pravi nekako takole: »Če svoje razmišljanje in delovanje usmeriš v cilj, se stvari slej ko prej poklopijo.«. Je kaj, kar bi sporočila vsem tistim, ki ne verjamejo ali ne zaupajo v svoje sanje, sposobnosti in talente?

Tina: No, tole vprašanje diši po zakonu privlačnosti. Je kaj na tem ? Ne vem. V bistvu sem se jim samo želela zahvaliti. Želja je bila brez skritih namenov, čista, preprosta in nedolžna. Je cilj dosežen? Je. Bi vse še enkrat? Ne, bi še trikrat ;-) . Ampak ne zaradi cilja, zaradi poti.

Creatusova »fil-rouge«

Za konec še nekaj tradicionalnih Creatusovih vprašanj, ki te bodo tistim, ki te še ne poznajo, predstavili nekoliko bolj »intimno«:

1. Kje bi živela, če bi lahko živela kjerkoli?

Tina: Že živim tam, kjer si želim! No, kakšen meglen zimski dan bi zamenjala s kakšno bolj sončno lokacijo. Drugače mi je pa tukaj super.

2. Kaj ti pomeni beseda »svoboda«?

Tina: Beseda »svoboda« je samo beseda. Misliti in živeti, kot si želiš... To je svoboda.

3. Ali obstaja znana oseba (iz preteklosti ali sedanjosti in s katerega koli področja), za katero bi lahko rekla, da je tvoj vzor/idol, in zakaj?

Tina: Kakšnega posebnega idola nimam. Mi je pa bilo v čast poznati svoja starša. Ni samoumevno in vsakomur dano.

4. Če ne bi bilo ovir, če bi ti bilo vseeno, kaj bodo rekli ljudje, kaj je tisto, kar bi »ušpičila« za svojo dušo?

Tina: Ljudje kar naj govorijo o meni. Se vsaj kaj pametnega pogovarjajo ;-) . »Ušpičila« sem pa že marsikaj in še bom. Pri tem nimam zadržkov, vendar vedno pazim, da ni v škodo drugim.

Zapisala: Mojca Pristavec Đogić