Presenečeno ugotovim, da je gospod že 10 let naš soobčan.
1. Vaše delo spremljam že nekaj desetletij (vem, časovne dimenzije mi ne bi bilo treba izpostavljati ;-) ). In ves ta čas kot kriminolog z dolgo kilometrino tako v teoriji kot v praksi opozarjate na dejstvo, da strožje kazni ne dajejo pozitivnih učinkov – ne za storilca ne za žrtev. Najbrž bo daljša zaporna kazen res »spreobrnila« le redko katerega storilca. Poleg tega pa pravite, da če žrtev »osreči« strožja kazen za storilca, je to znak, da žrtev potrebuje našo dodatno pomoč. Da se rane niso (pravilno) zacelile. Imate pri tem v mislih potrebo po odpuščanju ali po opolnomočenju žrtve, da se ne poistoveti z dejanjem, ki se ji je zgodilo? Vem, da moje vprašanje sega prek mej penologije, pravzaprav na drugi breg istega problema, pa vendarle - ali je ravno odpuščanje znak, da je žrtvi uspelo »živeti naprej«?
Dr. Petrovec: Zadeli ste ob eno težjih poglavij mojega raziskovalnega področja. Kako zapleteno je, sem predstavil tudi v drobni knjižici Kult žrtve. Zlasti z novo državo smo na neki manj zdrav način odprli kazenski postopek za javnost, tudi tako, da se reportaže o zločinih odvijajo na stopniščih pred sodno palačo, kamor so neuradno vabljeni vsi, ki jih dejanje kakor koli zadeva, pa še kdo zraven. Če vprašamo prizadete, je povsem jasno, da nobena kazen ni dovolj stroga. Enako, če nas zanima javno mnenje. Vsi se namreč zlahka in takoj vživimo v žrtev. Na drugi strani je že stoletja jasno, da je treba žrtev ločiti od kaznovanja, ker sicer zmanjka objektivnosti.
Odpuščanje pa ni nič lažja tema, če samo pomislimo, kako redko se dogaja v javnosti in najbrž še dosti redkeje intimno. Odpuščanje ni enoznačen pojem, je večplastno doživljanje. Je to pozabljenje? Se hudo dejanje sploh da odmisliti? Je to sprejemanje storilca, prav takega, kakršen je bil pred tem dejanjem? Ga imamo lahko enako radi, če smo ga sploh kdaj imeli radi? Nimamo ob njem nikakršnega predsodka ali zamere, sploh če smo mu (domnevno) odpustili?
Kot vidite, sem vam odgovoril z več vprašanji, namesto da bi dobili jasen odgovor. Vse to raziskujem tudi sam in vse, kar znam povedati, je, da je vsak primer drugačen.
2. Neopazni niso ostali niti vaši odzivi na vedno večjo uporabo in širjenje sovražnega govora. Ne zgolj z moralnega vidika, pač pa predvsem z vidika, kako ta vpliva družbeni ustroj in razmerja v njem. Pred kratkim sem se nekoliko več ukvarjala s problematiko lažnih informacij, ki z lažnimi dejstvi vedno bolj oblikujejo našo resničnost. Vam je že kdaj uspelo odgovoriti na vprašanje, zakaj smo ljudje tako samodestruktivni? Zdi se, da zavestno delamo stvari, za katere vemo, da ogrožajo našo prihodnost, predvsem pa prihodnost generacij za nami.
Dr. Petrovec: Sovražni govor je začetek ustvarjanja ali vsaj poskusa, da bi imeli oblast nad drugim. Za oblast pa večkrat rečem, da je najmočnejša droga. Humanistični psiholog Maslow je rekel, da zdravi ljudje nimajo radi oblasti nad drugimi. Vendar je težko najti družbeno skupnost, celo kolektiv, kjer teh poskusov ne bi bilo.
Najpogostejši argument tistih, ki jim je sovražni govor blizu, je, da je to svoboda govora, ki je ne smemo zatirati, ker ima prednost pred vsemi drugimi svoboščinami in pravicami. Poleg tega trdijo, da beseda ne ubija. Ne eno ne drugo seveda ni res. Govor je omejen s svobodo drugega, da ga besede ne smejo prizadeti. In beseda prav tako očitno tudi ubija, sicer ne bi poznali kaznivega ravnanja, kakršno je na primer napeljevanje k umoru. Iz zgodovine pa je dobro znano, v kaj se lahko razvije nekaj, kar se začne s sovražno besedo proti kakšni skupini ljudi.
Mislim pa, da večina le ni tako (samo)destruktivna. Le nevarnost je, ki ste jo omenili – molk ob destruktivnosti drugih. To je najhuje v razmerah, ko nismo ogroženi, pa vseeno ne spregovorimo.
3. Mislim, da je čas, da zaplujeva v nekoliko bolj pozitivne vode. Sicer zna biti, da bova izgubila še tistih nekaj bralcev, ki so z nama vztrajali do tu ;-) . Kljub vsebinsko zelo težkemu področju vaše strokovnosti vam uspe misli in delovanje obrniti tudi k humorju.
Dr. Petrovec: Res ne vem, kakšen (še bolj) žolčen tip bi postal, če ne bi premogel tudi nekaj te žilice. Če koga (spodaj omenjena) Fanči s psihiatrije ne prepriča dovolj, priporočam še Pisma Nigerijske vdove, da se vidi, kakšna rešilna bilka zna biti obrat k lahkotnejšemu pisanju. Sicer pa še iz časa starih Rimljanov velja Quid vetat ridentem dicere verum – Kaj brani smejočemu človeku izreči nam resnico?
4. Nekje sem zasledila, da imate radi glasbo. Da jo poslušate, pa tudi izvajate. Kot vem, prek klavirja in harmonike. Je to v vašem življenju nekaj vzporednega ali gre za »izhod v sili« oz. za nekakšen ventil »od ponorelega sveta«?
Dr. Petrovec: Drži. Klavir se vsak dan oglasi. Glede na zvrst muzike tudi harmonika. Za Piazzollo na primer je slednja primernejša. Glasba je močna vzporednica in včasih si zlahka predstavljam, da bi bila to moja glavna pot, ko bi pred davnimi leti lahko izbiral. Sem si pa zato izbral športni ples in mu posvetil kar nekaj let. S takratno plesalko se še vedno srečujeva in obujava spomin zlasti na standardni program.
5. Glede na vaše izkušnje, znanje in angažiranost bi intervju lahko zasedel pretežni del tokratne številke občinskega glasila :-) . Toda nekje je pač treba potegniti črto. A če bi vam za trenutek prepustila tipkovnico – je kaj, kar bi si posebej želeli sporočiti, izpostaviti, namigniti… Kakšna spodbudna misel, humorni vložek, morda?
Dr. Petrovec: Če bi kdo kaj več želel vedeti o meni, naj prebere najbolj iskreno in razgaljeno avtobiografijo z naslovom Fanči s psihiatrije in še hujše zgodbe. Potem se bo še lažje odločil, ali se me splača pozdraviti ob srečanju ali pa narediti širok ovinek ;-) . Ni hinavska reklama za nakup, ker je knjiga razprodana. Je pa na voljo v knjižnicah.
Creatusova »fil-rouge«
Za konec še nekaj tradicionalnih Creatusovih vprašanj, ki vas bodo tistim, ki vas še ne poznajo, predstavili nekoliko bolj »intimno« ;-)
- Kje bi živeli, če bi lahko živeli kjerkoli?
Dr. Petrovec: Brezovica je čisto v redu. Morda nekoč le kakšna majhna hišica, da s klavirjem, tako tako kot sedaj v bloku, ne bi motil sosedov. Ker včasih me prime, da bi igral tudi ob za večino ljudi neprimernem času. Poleti pa Lastovo, kjer sem bil sicer le enkrat, pa me je prevzelo. Čisto morje, skoraj brez turističnega hrupa ...
2. Kaj vam pomeni beseda »svoboda«?
Dr. Petrovec: V resnici nedosegljiv pojem. Vselej smo zvezani s kom ali s čim, tudi sami s seboj. Sliši se malo filozofsko, a ne moremo brez pametnega telefona, instagrama, fb-ja in vseh podobnih izumov, ki jih domnevno svobodno izbiramo. Ko se znebiš vsega nepotrebnega, in tega je večina, šele zadihaš. In seveda, ko nimaš policijskega kolena za vratom. V vseh razsežnostih te prispodobe.
3. Ali obstaja znana oseba (iz
preteklosti ali sedanjosti in s katerega koli področja),
za katero bi lahko rekli, da je vaš vzor/idol, in zakaj?
Dr. Petrovec: Bolj kot posameznike imam pred očmi izreke. V spominu imam še iz mladih dni zapis na notranji strani matematičnega učbenika za gimnazijo: Ne boj se in ne sovraži. Napis je izbral pisec učbenika prof. France Križanič, avtor pa je Indijec Dhan Ghopal Mukerdži, sicer pisec knjige Mladost v džungli. Ker je šlo za matematiko in temu primerne pedagoge, nobeno od priporočil ni bilo doseženo ;-) . Kot vodilo pa se mi zdi zelo primerno za vse razmere in čase.
4. Če ne bi bilo ovir, če bi vam bilo vseeno, kaj bodo rekli ljudje, kaj je tisto, kar bi »ušpičili« za svojo dušo?
Dr. Petrovec: Ah, toliko stvari sem si že privoščil. Večinoma, kot utegnete brati iz omenjene avtobiografije Fanči s psihiatrije, nehote in brez slabih namenov. Zdaj je morda čas, da se malo umirim. Še vedno pa se mi zdi, da največ naredim za svojo dušo, ko povem, kaj mi leži na njej. Pogosto mi ljudje potem res rečejo marsikaj.
Zapisala: Mojca Pristavec Đogić
Fotografije: Dragan Petrovec, osebni arhiv
