Simon Ceglar. Iz Gmajne v Notranjih Goricah. Prepoznaven po svojem črnem kavbojskem klobuku in tako rekoč zapečenem nasmehu na obrazu. V bližnji in daljni okolici bi težko našli večjega poznavalca sicer skrbno varovanih skrivnosti, katerih pravilna uporaba vedno znova in brez izjeme privede do hrustljave zunanjosti in sočne notranjosti. Pripravo jedi z žara je Simon skozi leta razvil do popolnosti. Ne zgolj z vidika okusa, pač pa tudi z vidika njene postrežbe. Tudi pri tem stremi k popolnosti – njegov krožnik, poln raznobarvnih okusov, namreč deluje kot baročna mojstrovina, iz katere se za razliko od slike italijanskega mojstra Caravaggia - Večerja v Emavsu, vijejo tudi božanske vonjave. Pri vsem tem pa je zanimivo dejstvo, na katerega presenetljivo pogosto naletimo pri kuharskih mojstrih – Simon je daleč od človeka s formalno izobrazbo s področja priprave hrane.

1.    Simon, mi morda izdaš svojo izobrazbo in tvoje karierne začetke? Če me spomin ne vara, niso imeli nikakršne povezave s tvojim več kot očitnim poslanstvom, ki ga živiš sedaj?

Simon: Živjo, Mojca. Izobrazba? Trgovec. Ravno toliko, da nisem brezobrazen :-) Kaj je pravzaprav kariera? Za mene kariera pomeni, da si srečen, zdrav in obkrožen z dobrimi ljudmi. In seveda, da počneš tisto, kar te veseli! Slednje se je pri meni začelo pred 10 leti, ko sem skonstruiral prvi mobilni žar. Prijatelj Stane je namreč stopal na skupno pot s svojo Barbaro in najela sta me, da »nafutram« njunih 130 lačnih duš. Stres, panika, trema … in prepikanten golaž. Krivca zanj sem iskal v pomočnikih, a na koncu ugotovil, da sem bil vendarle jaz tisti, ki je namesto sladke vanj stresel eno kilo pekoče paprike, ha, ha, ha.

Sicer pa me žilica za kuhanje spremlja že od malih nog. Spomnim se dišečih buhtljev, ki sva jih pekla z mamo pri mojih rosnih petih letih. Spomnim se tudi surovega piščanca za mojih 18 let in milijona narezkov za razne pubertetniške zabave.

2.    Tudi vsi, ki smo se kdaj sprehajali mimo tvojega doma, smo že zgodaj sumili, da v tebi vre in se kot lava prebija na plano prvinska nuja po pripravi jedi s pomočjo kurišča. Zdi se mi, da so bili le najbolj hladni zimski dnevi tisti, ko se izza  vaše hiše ni vil gost dim iz dimnika vrtnega kamina, ki, kot radi rečemo, nikoli »ni bil prazen« ;-) Kmalu smo te tudi lahko spremljali, kako s prepoznavnim črnim kombijem in četo somišljenikov sodeluješ na različnih »turnirjih« v pripravi hrane. Če se ne motim, si bil tudi glavni organizator tekmovanja v pripravi golaža v kotlu v naši občini? Pred kratkim pa si se s svojim ustvarjanjem dišečih mojstrovin vrnil v domačo vas.

Simon: Tako je. Za dušo sem si postavil letno kuhinjo, v kateri se je rodilo nič koliko receptov.

Prijatelji Miha, Domen in Peter so me povabili v BBQ (barbeque (angl.) – žar, op.a.) ekipo - The Rebel BBQ Brothers, s katero smo v prejšnjem veku (pred virusi) nastopali na mednarodnih bbq tekmovanjih po Evropi. Ni lepšega potepanja, kot ko s prijatelji za štiri dni izgineš in se skupaj z njimi na prostem razvajaš ob dobri hrani, pijači in glasbi.

Golažijada v športnem parku Jama je bila pa nekaj posebnega. Projekt, za katerega sem se resnično trudil štiri leta. Prireditev smo pripeljali do visokega nivoja - raznovrstna ponudba in nenormalno pozitivna energija. Žal se je vse skupaj končalo. Finančno se ni izšlo, saj sem večino stroškov pokrival iz lastnega žepa. Kar pa se obiska tiče, pa po slovensko - v drugo krajevno skupnost pa ne…

Sledilo je »Lars&Sven obdobje«, v katerem sem kot pionir in solastnik oral ledino. Zadolžen sem bil za recepture, kuhinjo in trening osebja. To je bilo obdobje, v katerem sem prišel do širokega znanja. A kot sem omenil tudi v nekem drugem članku - v vsakem tudi dobro uglašenem bendu se lahko zgodi, da se kdo odloči za solo kariero. Na Gmajni sem od mojega sošolca Tilna v najem vzel legendarno gostilno iz naših mladih let. Ambient je čudovit. Lokacija je sicer malo skrita, pa vendar - za dobro hrano in vzdušje se je vredno zapeljati tudi malo dlje.

In ja. Kombi me spremlja že 9 let in mislim, da me bo, dokler mu bo duša zdržala :-) Je nepogrešljiv član tima, zadolžen za transport.

3.    Prej omenjeni »manjko« za osebe tvojega profila pričakovane izobrazbe si konkretno »povozil« z vrsto izobraževanj pri velikanih BBQ jedi. Nam morda lahko izdaš kakšne osnovne skrivnosti? Katere napake najpogosteje delamo »amaterji« pri pripravi hrane z žara?  In… Mi morda glede na to, da se približujejo toplejši dnevi, ki jih med drugim tako nestrpno pričakujemo tudi zaradi druženj in kosil na vrtovih in terasah naših domov, lahko uspe iz tebe izvleči kakšen povsem tvoj recept?

Simon: Največ BBQ znanja sem dobil od prijatelja in mentorja, prave enciklopedije na tem področju - Hajdu Petra – Žarovnije (srečo bi imeli, če bi ga imeli v naši občini). Naučil in spoznal me je z osnovami priprave BBQ jedi (ja, lahko bi rekel, da je on res BBQ Jedi, ha, ha, ha). Znanju sem nato dodal še svojo domišljijo, ki jo imam nedvomno v izobilju :-)

Drugi gospod je pa Andy Annat iz Anglije s svojim CrackerJack cateringom. Tip je nor! Kaj on vse pripravi in postreže! S svojo pozitivno energijo pa vsak dogodek dvigne še za par nivojev višje, kot že sicer je. V Sloveniji je na Petrovo povabilo pripravil nekaj Masterclass delavnic, kjer sem dobil še dodatno znanje in ideje.

Jaz na nikogar ne gledam kot na amaterja. Vsak, ki prižge ogenj in na rešetko vrže kos mesa ali zelenjave, je Chef na svojem dvorišču. Napake so, seveda, vendar jih vsak lahko popravi in se z vsako novo izkušnjo razvija. Potreben pa je vesel in sproščen pristop. Če se peke lotiš z nejevoljo, potem je bolje pri meni naročiti za 2go (s sabo, op. a.) ;-)

Za recept pa me lahko kdor koli kadar koli obišče v restavraciji in hitro bova našla nekaj, kar mu bo pisano na kožo in v pomoč.

4.    Torej - če pri komu vsem nasvetom in navodilom navkljub gostje ostanejo praznih krožnikov in žalostnih pogledov, gostitelju, kot si že omenil, vedno ostane možnost »klica v sili« in prevzema hrane pri tebi, kajne ;-) ?

Simon: Drži. Lahko pridejo po poseben program predpripravljenih jedi, ki jih sami popečejo v skladu z navodili ali pa prevzamejo že pripravljeno hrano. A zame je še vedno najlepše sedeti na terasi restavracije ob kaminu ali pa v toplih dneh na vrtu pod borovcem.

Creatusova »fil-rouge«

Za konec še nekaj tradicionalnih Creatusovih vprašanj, ki te bodo tistim, ki te še ne poznajo, predstavili nekoliko bolj »intimno« ;-)

1. Kje bi živel, če bi lahko živel kjerkoli?
Simon: V avtodomu.

2. Kaj ti pomeni beseda »svoboda«?
Simon: Da ješ tisto, kar ti paše, brez da te kdo obsoja.

3. Ali obstaja znana oseba (iz preteklosti ali sedanjosti in s katerega koli področja), za katero bi lahko rekel, da je tvoj vzor/idol in zakaj?
Simon: Moj starejši brat. Ker nima trebuha, ha, ha, ha.

4. Če ne bi bilo ovir, če bi ti bilo vseeno, kaj bodo rekli ljudje, kaj je tisto, kar bi »ušpičil« za svojo dušo?
Simon: Spotaknil natakarja s polnim pladnjem ;-)

Zapisala: Mojca Pristavec Đogić

Fotografije: Gregor Žnidaršič