A njegove povezanosti z naravo ne izdaja zgolj izbira poklica, v katerem uživa že skoraj 38 let. To izdajajo tudi njegove aktivnosti v prostem času, ki ga preživlja na kolesu ali pa v pohodnih čevljih, a vedno v naravi. No, sem in tja se tudi »zahmašno« obleče in se prepusti različnim »prinašalcem« umetnosti ;-)

1.    Andrej, na družbenem omrežju, na katerem te spremlja vedno več ljudi, objavljaš čudovite fotografije, ki jih ustvariš na svojih poteh in brezpotjih, ki se v pretežnem delu nahajajo vsaj malo (po možnosti pa visoko) nad nadmorsko višino domačega kraja. Vmes zasledimo tudi humorne vložke (predvsem v povezavi z bližnjimi srečanji z medvedjimi šapami in dejstvo, da te »športni« kolegi kličejo Žabar :-) ), pa tudi družbeno-kritična razmišljanja. Je narava v resnici tvoj pobeg od miselnega toka v tvoji glavi, ki ga med drugim poganja tudi zavedanje in dojemanje impulzov iz okolice?

Andrej: Narava je naša nuja, pa če se tega zavedamo ali ne. Še vedno smo od nje odvisni, pa ne mislim s tem, da je močnejša od nas in da nas lahko izbriše iz tega sveta, ampak da lahko preživimo predvsem zaradi nje. Je naša življenjska danost, edini svet, ki ga imamo na voljo za preživetje. Zato mi je tako nedoumljivo, da ga uničujemo in s tem zmanjšujemo možnost bolj za preživetje naših potomcev kot nas samih. Po tej plati je to odraz našega neskončnega egoizma.

      Naravo sem vedno doživljal kot nekaj lepega, saj nam res nudi veliko lepih stvari. Ampak naučiti se moramo to videti. Tudi to je naloga staršev, sicer bomo vzgojili otroke, ki bodo od narave povsem odtujeni, taki pa ne bodo mogli spoznati, da so od nje odvisni in da je za človeštvo dragocena, nepogrešljiva. Kako potem od takih ljudi pričakovati, da se bodo česa odrekli na račun ohranjanja narave?!

Ja, narava je moje meditacijsko okolje, v njej najdem mir, se veselim življenja, ki kipi, pa tudi žalostim, kadar vidim, kako umira zaradi naše brezbrižnosti. To ni pobeg od misli v moji glavi, to jih le usmerja.

2.    Kako se mlad, suh in zvedav fantič iz takrat še ruralne Brezovice odloči, da bo postal meteorolog? Je bilo vse skupaj splet naključij, okoliščin ali pa si od nekdaj zjutraj najprej pokukal skozi okno in preveril vreme?

Andrej: Tudi sam se kdaj vprašam, kako sem prišel do tega. Razmišljal sem, kdaj se človek sploh začne zavedati vremena okoli sebe, ga spremljati in ga tudi upoštevati. Otroci ga zagotovo ne upoštevajo, oni bi šli ven v dež, v mraz, ker si ne znajo predstavljati posledic, ker še ne predvidevajo, kaj pomeni, če dežuje, kaj lahko vendarle počneš v dežju in česa ne… Ne vem, ampak vremena sem se začel zavedati šele sredi gimnazije, takrat sem morda celo poslušal vremensko napoved, danes bi jo gledal s kakšno aplikacijo na telefonu ali na računalniku, seveda. In ko sem izvedel, da to pomeni študirati fiziko, sem si rekel: »Ne, to odpade«. Nisem bil nek hud matematični tip, bolj sem bil usmerjen v biologijo, kemijo morda, agronomijo. No, potem me je profesorica fizike prepričala, da to ni noben bav-bav, in zdaj sem tu.

3.    Je mogoče na kratko opisati tehnološki napredek na področju »napovedovanja« vremena v zadnjih desetletjih? Koliko se je tvoja službena »rutina« spremenila od tvojih profesionalnih začetkov? In morda tudi pogled z druge strani – so se morda spremenila tudi pričakovanja »uporabnikov« tvojega dela?

Andrej: Napredek je ogromen, ključen je bil razvoj informatike, računalništva in nasploh tehnike, ki je spravila v vesolje satelite, zgradila radarje - torej razvila merilno tehniko in možnosti za obdelavo te ogromne količine izmerjenih podatkov ter omogočila ustrezno predstavitev na način, ki je razumljiv laikom oz. »nemeteorologom«.

4.    Glede na to, da je tudi mene že načel »zob časa« in sem zjutraj presenečena, če me nič ne boli, bi bila zelo zainteresirana (in najbrž še marsikdo od bralcev intervjuja) za recept, ki »v najlepših letih« omogoča visokogorske kolesarske in pohodniške podvige. Ali pa si eden tistih, ki »imajo srečo z geni« ;-) ?

Andrej: Kaj pa vem, morda imam res srečo z zdravjem. Zaenkrat nimam nobene resne bolezni, kar je v teh letih verjetno že ključno. Seveda pa sem že od malega rad gibal. V otroških časih smo pretekli vse okoliške travnike, preplezali vsa drevesa na naši poti, se s kolesi neskončnokrat prepeljali po domači ulici. Kasneje je prišel šport, ki pa ni bil tako intenziven, kot je dandanes, in menim, da je bilo to dobro. Prehitro usmerjanje le v eno športno panogo lahko prinese poškodbe in enostranski razvoj telesa, če vadba ni dovolj strokovna. Ne bi rad dajal recepta za to, ker se mi zdi, da mora vsak najti svojega. Človek pa mora znati tudi počivati, se umiriti. Ne gre samo za fizično telo, ampak tudi za um, dušo, če hočete. In največja sreča je morda sploh to, da že skoraj 80 let živimo v miru, ko lahko mirno zaspimo, se najemo, se imamo radi … Težko si zdrav, če te preganjajo bombe in ljudje, ki ti želijo prepovedati to, kar ti je dragoceno, kar rad počneš, in še kaj.

Creatusova »fil-rouge«

Za konec še nekaj tradicionalnih Creatusovih vprašanj, ki te bodo tistim, ki te še ne poznajo, predstavili nekoliko bolj »intimno« ;-)

1. Kje bi živel, če bi lahko živel kjerkoli? 

Andrej: Predvsem v krajih, kjer lahko živiš tako, kot ti je prav. Kjer ti nihče ne ukazuje, kaj lahko in česa ne smeš, seveda pa tudi sam upoštevaš, da s tem ne kratiš svobode drugemu. Kaj ti bodo vse lepote in obilje, če nimaš sočloveka, s katerim lahko ustvariš mirno sobivanje.

2. Kaj ti pomeni beseda »svoboda«?

Andrej: No, saj del odgovora je že zgoraj. Svoboda je, da lahko živiš po svojih željah, a s tem ne kratiš svobode drugemu in tudi ne delaš škode okolju, ki ti omogoča preživetje. Tega je v svetu odločno premalo.

3. Ali obstaja znana oseba (iz preteklosti ali sedanjosti in s katerega koli področja),
za katero bi lahko rekel, da je tvoj vzor/idol in zakaj? 

Andrej: Veš, »nobody is perfect«, nihče ni popoln. Tudi sam imam kakšno slabo lastnost ali slabo stran, kot vsak drugi. Lažje se poistovetim z načeli in idejami, kot s konkretnimi osebami. Morda koga občudujemo, ker je res v nečem dober, a potem spoznamo, da nas na drugem področju povsem razočara. Ljudje bi se morali bolj poslušati in manj obsojati ter manj vsiljevati svoj način življenja drugemu, pa bi bilo lepše na tem svetu.

4. Če ne bi bilo ovir, če bi ti bilo vseeno, kaj bodo rekli ljudje, kaj je tisto, kar bi »ušpičil« za svojo dušo? 

Andrej: Po eni strani se ne oziram na to, kaj bodo ljudje rekli ali pa enostavno nimam takih želja. Če pa že, bi vsakega, ki začne vojno, postavil v prve vrste, da bi občutil strah za svoje življenje, lakoto, mraz …

Zapisala: Mojca Pristavec Đogić

Fotografije: Andrejev osebni arhiv in Alan Radin (RTV Slovenija)