Namen je bil, kot običajno, pripraviti kratek prispevek o dogodku. A odziv udeležencev in neverjetna energija, ki jo je Luki uspelo ustvariti ta večer, sta me porinila stopničko »višje«. «Naredila bom intervju!« Tako sem namreč lažje povzela množico modrih misli, ki so tisti večer kar vrele iz Luke, ko so mu udeleženci zastavljali vprašanja, na katere so si želeli odgovorov, ki bi jim potrdili, da z njimi ali njihovimi otroki ni nič narobe. Le drugačni so. Tudi Luka si je »med vrsticami« želel svetu povedati, da disleksija ni napaka in da naj vendar neha ustvarjati kalupe tam, kjer delajo škodo posamezniku in družbi.
Disleksija v neposrednem prevodu iz grščine pomeni »slabo govorjenje«, a v resnici gre za motnjo veščin branja, pisanja in računanja. Težave predstavlja tudi pomnjenje simbolov, ločevanje nekaterih črk, leve in desne smeri, možne so težave z usmerjeno pozornostjo. A poudariti je treba, da disleksija nikakor ni bolezen. Organski izvor disleksije je sicer v možganih, vendar z njimi ni nič narobe, le malo drugače delujejo.
Lukov življenjski moto bi lahko bil oblikovan po besedah ene bolj znanih osebnosti z disleksijo Walta Disneya: »Naj tvoji strahovi ne preženejo tvojih sanj.«.
1. Našo civilizacijo zaznamuje logično linearno razmišljanje. Tudi izobraževalni sistem na splošno deluje po tem principu: vzrok – posledica. Osebe z disleksijo pa se učijo z raziskovanjem, osebno izkušnjo, ustvarjanjem. Nekje sem zasledila, da je njihovo razmišljanje zvezdasto in da iščejo rešitve oz. odgovore v vse smeri. Pri osebah z disleksijo je za razliko od večine dominantna desna polovica možganov. To pomeni, da pri zbiranju informacij uporabljajo več čustev in intuicijo, ohranjajo pa jih s podobami in vzorci, ki se večini zdijo nelogični in kaotični. Osebe brez disleksije pa informacije procesiramo s črkami, številkami in simboli.
Luka, marsikdo bi po vsem tem rekel: »Hvalabogu, da nimam disleksije«, a v literaturi sem zasledila tudi, da osebe z »močnejšo« levo stranjo možganov probleme zaradi linearnega razmišljanja počasi sestavljamo v celoto, medtem ko vi z »močnejšo« desno stranjo zelo hitro vidite celoten koncept/idejo. Meni se zdi ta sposobnost v svetu, polnem vsakodnevnih izzivov, neverjetna prednost. Si kdaj tudi sam zaznal to razliko v razmišljanju med tabo in tvojimi sošolci, prijatelji, znanci …?
Luka: Da, razlika zagotovo obstaja. Ampak ne gre za črno/bela odtenka. Ne morem reči, da je v vsaki situaciji super razmišljati na drugačen način. Če bi bilo temu tako, bi bilo imela disleksija drugačen sloves :-) . Pri reševanju nekaterih problemov lahko táko razmišljanje res pomaga, saj se naključne povezave kar iskrijo v glavi. Ko pa želim nekaj povedati in razložiti, je pa pogosto težko slediti mojim ubesedenim mislim. Če med razlaganjem o na primer aerodinamiki omenim, da je zaradi tlaka težje okušati in je zato na letalu »hrana slaba«, bo večina precej zmedena. A vendar se mi zdi v tistem trenutku to pomembno povedati. Seveda se da misli krotiti, a je to lahko naporno in tega ne želimo delati, medtem ko se pogovarjamo z prijateljem, mamo, ... Zato je za nas pomembno okoli sebe najti ljudi, ki razumejo naše prednosti in slabosti ter nas opozorijo, ko nam več ne sledijo. In potem se ti zahvalijo, ko jim predstaviš zorni kot določene zadeve, na katerega sami niso pomislili. :-) Včasih je težko, ampak v resnici je vsaka oseba posebna na svoj način, ne glede na (ne)prisotnost disleksije.
2. Zelo posplošeno bi osebe z disleksijo lahko označili za kreativne mislece, tiste brez pa za racionalne mislece. Imaš občutek, da ti družba in njeni sistemi omogočajo ali morda celo bolje – dovoljujejo, da izkoristiš nedvomen potencial, ki ti ga omogoča disleksija? So kalupi, ki so za funkcioniranje današnje družbe nedvomno potrebni, dovolj fleksibilni, da lahko »rasteš« s potenciali, ki so ti bili dani? In kolikšno vlogo imajo pri tem »nove« tehnologije?
Luka: Tehnologija je meni zelo facinantna tema tako iz vidika samega delovanja kot njenega vpliva na družbo samo, saj je med drugim omogočila tudi to, da z nekaj pritiski tipk lahko vidimo na dano temo milijone pogledov drugih. Z brskanjem po spletu se lahko zabavamo ali učimo, in to na povsem drugačen način, kot se to odvija recimo v šolah. Definitivno sem se pravzaprav podzavestno bolje prilagodil svojemu individualnemu stilu učenja, ki mi ga omogoča »nova« tehnologija, kot pa se lahko kateri koli učitelj posameznikom v razredu. Kajti tam se profesorji (ali pa tudi to ne) prilagodijo večini ali pa celo samo svojemu načinu/pristopu, ki ustreza peščici, ostali pa se moramo znajti sami. Na spletu pa vsak lahko najde vsebine, ki ga zanimajo, ki si jih želi pobliže spoznati in iskanje prilagodi sebi. S tem raste v smer, v katero si želi.
3. Raziskave so potrdile, da je disleksija dedno pogojena. Obstaja torej velika verjetnost, da bodo otroci staršev, ki imajo disleksijo, to »podedovali« tudi oni. Pogosto se zgodi, da starši šele po odkritju disleksije pri otroku pomislijo na možnost, da jo imajo tudi oni. Vendar pa se disleksija ne kaže pri vseh enako. Pri vsakomur se pojavi v nekoliko drugačni obliki, ker se poveže s koktejlom naših ostalih dednih lastnosti. Tudi pri tebi se zdi, da se disleksija po mamini strani »prenaša« iz roda v rod. A vajina zgodba je vendarle nekaj posebnega. Z disleksijo se na področju motenj branja nista »spopadla«, pač pa sta jo s posebno tehniko »zaobšla«. Lahko poveš kaj več o tej tehniki.
Luka: DA. Definitivno je dedna. To je pokazalo več raziskav. V nekaterih je omenjena tudi do 70% verjetnost, da če ima starš disleksijo, jo bo imel tudi otrok. Do kakšne mere oz. v kakšni obliki, se pa ne ve. Lahko bo skoraj neopazna in vse, kar bo kazalo nanjo, bo občasna zamenjava črk b in d. Lahko pa bo tako hudo, da bo branje muka tako za bralca kot poslušalca. Rešitev ni veliko. Po pravici povedano, vem samo za en način, da se stvar izboljša - TRUD. In z metodo REI, ki sem jo podrobneje predstavil na vašem večeru, se otroku lahko pri tem trudu zelo pomaga. Pri tem (vsaj meni) veliko pomeni pomoč bližnjih. S tem je breme disleksije vendarle nekoliko lažje. Otrok mora sicer sam vložiti enako količino truda, vendar je lažje, če pri tem ni sam.
Sam sem zelo hvaležen svoji celotni družini, da so mi pri tem tako vztrajno pomagali in »delali« z mano vsaj eno uro na dan. Namreč, metoda REI poteka tako, da se naučimo brati na popolnoma drug način. Sprva si je na primer treba zapomniti in ponotranjiti to, da je a=1, b=2, c=3, in tako naprej do ž=25. Ko sem sam to prek različnih vaj osvojil, sem se lotil branja posebej po tej metodi zapisanih besedil. N10 b10l16 l1h12o, vendar s pomočjo mnogih mi je uspelo ;-) . Cilj te metode je, da s tovrstnim zapisom razbijemo t.i. »likovno« branje besed. Dislektiki namreč pogosto vidimo besede kot »predmete«. Recimo DREVORED preberemo DREVO. In če se to zgodi pri vsaki drugi besedi, se »sprehodil čez drevored« spremeni v »hodi čez drevo«, kar ima seveda čisto drug pomen. To pa lahko zelo vpliva na učenje. Otrok je prepričan v to, da je, kar je prebral in povedal, pravilno, čeprav je povedal čisto drugo stvar, kot je bila zapisana.
Meni je metoda res pomagala in moram se zahvaliti tudi Maši Blaznik, ki me je strokovno vodila čeznjo.
4. Ena od mam, prisotnih na Creatusovem večeru, ti je zastavila težka vprašanja – kako naj svojemu 9-letniku z disleksijo razloži, zakaj mora ta toliko več časa posvetiti branju, učenju kot njegovi sošolci? Kako ga k temu motivirati? Kaj narediti, da tega ne sprejema kot »kazen«?
Luka: To so bila verjetno med najtežjimi vprašanji, ki sem jih kadarkoli dobil. Namreč, če pri matematiki ne znaš formule, dobiš napačen rezultat. Če se ne učiš geografije, ne veš, katero mesto je v kateri državi. Če na maturi pozabiš odgovor, mogoče dobiš negativno oceno. Zavedal pa sem se, da če na ta vprašanja odgovorim narobe, sem lahko kriv za mnogo več kot vse prej našteto. Zato sem moral dobro pomisliti. Vem, da je bilo ta vprašanja težko postaviti. Tudi sam si ga še vedno včasih zastavim. Nanj namreč najbrž nihče nima popolnega odgovora, vedno pa ponavljam, da je vsak dislektik drugačen. A kot vzgojitelj se zelo zavedam, da je pravzaprav vsaka oseba drugačna od druge. Zato menim, da ne obstaja univerzalen odgovor, ki bi dislektiku pomagal razumeti, zakaj je on drugačen. Zelo pomembna pa so dejanja ljudi okoli njega. In pohvale, ko nekaj naredi dobro. Ter spodbujanje k temu, da sam ali pa s pomočjo drugih najde področje, na katerem blesti, in se nato temu področju posveti.
O posebnem večeru o posebnih ljudeh bi lahko še veliko napisali, a že če smo bili do tu deležni bralčeve pozornosti, je to velik dosežek :-)
Če bi Luki želeli zastaviti še kakšno vprašanje o njegovi izkušnji z disleksijo ali ga poprositi za nasvet povezan z njo, lahko to storite prek elektronskega naslova Zavoda Creatus: ZavodCreatus@gmail.com.
Creatusova »fil-rouge«
Za konec pa, kot vedno, sledi še nekaj vprašanj iz Creatusove »rdeče niti«, ki jih zastavimo vsakemu našemu intervjuvancu:
1. Kje bi živel, če bi lahko živel kjerkoli?
Luka: Nekje 50° od ekvatorja, kjer je malo bolj hladno tudi poleti :-) Hec na stran - nikoli nisem posebej razmišljal o tem, ima pa vsak kraj prednosti in slabosti. Najti »deželo sanj« se sliši dobro, a če bi se poglobil v na primer zdravstvene, šolske ali politične sisteme drugih držav, sem kar vesel, da sem se rodil v Sloveniji. Seveda ima tudi Slovenija svoje težave, a za razliko od nje v ostalih državah ni moje družine. Tako da je Slovenija kar v redu, le še klimo si moram kupiti ;-)
2. Kaj ti pomeni beseda »svoboda«?
Luka: Delati, kar želim, kadar želim. Glede na to da sem bolj tehničen človek, mi zadnje čase gre na živce primankljaj na področju popravljanja različnih naprav in način njihovega inženiringa. Včasih so bile naprave narejene tako, da so »preživele«, danes pa so narejene za do 2 dni po garanciji. V tem smislu se mi zdi, da se naša svoboda začenja omejevati tudi tako, da je vedno več denarja porabljenega zaradi pokvarljivosti naprav, ki niti ne dopuščajo popravila.
3. Ali obstaja znana oseba (iz preteklosti ali sedanjosti in s katerega koli področja), za katero bi lahko rekel, da je tvoj vzor/idol, in zakaj?
Luka: Lahko bi rekel da ja. Vendar oseba, ki je najbližje temu opisu, je mnenja, da se ne smemo oblikovati po drugih, ampak moramo biti svoja oseba (ne preslikava imidža nekoga drugega). No, tole sem malo priredil, to niso povsem njene besede, s se z vsebino popolnoma strinjam - da je vsaka oseba drugačna in ima samo svoje cilje.
4. Če ne bi bilo ovir, če bi ti bilo vseeno, kaj bodo rekli ljudje, kaj je tisto, kar bi »ušpičili« za svojo dušo?
Luka: Spremenil bi sistem šol. Ne vem še sicer, kako, ker je to zelo kompleksno področje, bilo pa bi zagotovo bolj individualizirano. Izbirnih predmetov bi moralo biti več, saj bi s tem omogočili, da se posameznik uči to, kar ga zanima. To ne pomeni, da ne bi bilo predmetov, ki so pomembni za splošno razgledanost. A menim, da ni potrebno imeti ocene iz števila držav in glavnih mest, ki si jih zapomniš za en dan. Pa, če imam še besedo - privoščil bi si porcijo sladoleda s tremi kepicami :-)
Zapisala: Mojca Pristavec Đogić (Zavod Creatus)
