Akcija je zaradi takratnih političnih razmer uradno sicer hitro zamrla, a so jo ljudje vzeli za svojo in gradnja se je nadaljevala tudi na pobudo ljudstva. Glede na lokalne potrebe in značilnosti je bilo na voljo 9 tipov/načrtov zadružnih domov, med drugim oblikovanih s strani že v tistem času priznanih arhitektov (kot sta na primer Ravnikar in Glanz; s svojimi študenti je menda sodeloval celo Plečnik). Za gradnjo so bili sicer namenjeni krediti, a so lokalne skupnosti domove pogosto udarniško gradile same z lokalnimi materiali. Danes v teh stavbah gostujejo knjižnice, zdravstvene ordinacije, frizerski saloni, amaterska kulturna društva ipd. Zadružni domovi so se do današnjih dni ohranili zaradi svoje preproste in univerzalne zasnove, ki vsebuje neverjetno prilagodljivost.
Osrednji del vseh načrtovanih in dograjenih domov so bile dvorane. Standarde zanje je postavljalo Slovensko narodno gledališče, na voljo pa so bile v treh velikostih. Dvorana v Domu krajanov v Vnanjih Goricah na prvi pogled morda deluje precej hladno. A ko te spusti blizu, začutiš tisto posebno energijo, ki jo lahko imajo le prostori z zgodovino in vsebino. To se je zgodilo tudi nam Creatusovcem, ko smo po občini iskali »zavetje,« kjer bi lahko uresničili zamisel, da ljubiteljem kulture, umetnosti, predvsem pa glasbe, ponudimo prostor in priložnosti za druženje, vaje in uživanje. Po spletu okoliščin in nekaj prelomljenih obljubah nas je v goste sprejela Krajevna skupnost Vnanje Gorice in njihova dvorana, ki je danes moja gostja.
1. Se morda spomniš svojega začetka?
Seveda se. To so bili povojni časi, ko je po letih rušenja in požigov nastopila doba gradnje in ustvarjanja novega. Na vseh področjih. Kot nekakšna renesansa življenja. Zgradila me je odločenost krajanov, da sooblikujejo prihodnost, ki bo vredna pozabe žalostne preteklosti. Njihovo zavzetost je bilo veselje opazovati.
Obstaja knjiga, v katero je gospod Tone Stanovnik vestno zapisoval vse ure, »fure« (opeko so na primer pripeljali z Vrhnike) in količine lesa, ki so ga kmetje darovali za ostrešje. Ti zapisi so kasneje prišli prav, ko je nekdanji predsednik Krajevne skupnosti gospod Branko Steblovnik pridobil sklep, da se stavba imenuje Dom krajanov in ne Zadružni dom. Mislim, da so bi pobudniki tega celo sami krajani, ki so složno zidali, tesali in delali vse, kar je bilo potrebno, da je kraj pridobil svoj dom.
2. Desetletja si bila polna življenja. Mnogokrat pretesna za vse udeležence različnih dogodkov, sem slišala …
Res je. Lahko rečem, da sem bila vsenamenska, ali kot bi rekli danes – multifunkcionalna ;-) . V meni so se odvijale kino predstave, zabavna druženja, razni shodi, plesi, praznovanja … V mojih stenah so ujeti zvoki glasbe in izrečenih modrosti, šepetanja zaljubljencev in tudi celotna dejanja gledaliških predstav.
3. Kot vsaki dami zagotovo tudi tebi od časa do časa prija zamenjati staro garderobo z novo …
Do pred kratkim kakšne posebne prenove/make-overja nisem bila deležna. Morda se je zaradi moje vedno redkejše uporabe zdelo, da je niti nisem potrebna. Veste, zadnje desetletje, dve mi je bilo kar malo dolgčas. Precej sem samevala. Najbrž to pride z leti in z zadnje čase tako pogosto omenjenim generacijskim prepadom. V ospredje so prišle nove tehnologije, virtualni prostori in druženja na daljavo. Kar naenkrat me nihče več ni potreboval. Razen takrat, ko organizator kakšnega dogodka res ni našel primernejšega prostora. Pomislila sem celo, da se mi po življenju, nad katerim se res ne morem pritoževati, saj mi je bilo vedno v veliko veselje opazovati moje obiskovalce, vendarle bliža konec. Razen vaj vztrajnih plesalcev folklorne skupine Rožmarin, volilnih nedelj in obdobnih občnih zborov v meni skorajda ni bilo več življenja.
Tudi ko je prihajalo do prenov, je velikokrat šlo pravzaprav za moje »krčenje«. Včasih so za dostop na balkon v prvo nadstropje vodile stopnice iz sedanje pisarne Krajevne skupnosti. Prostor, kjer so se končale stopnice, je kasneje postal čakalnica zobne ambulante, ki pa je zavzela prostor, kjer je bil prvotno nameščen projektor za predvajanje filmov. Ohranil pa se je originalni parket, obloga na stropu in ograja na balkonu. V pododrju so se v preteklosti, dokler ga ni začela zalivati voda, nekaj časa družili upokojenci.
Leta 2019 pa se mi je zazdelo, da je nekomu vendarle še mar zame. Zavodu Creatus je bilo za izvajanje njihove dejavnosti ponujeno moje pododrje, ki zaradi vlažnosti in zanemarjenosti pravzaprav ni služilo več ničemur razen odlaganju stvari. Creatusovci pa so v prostoru videli potencial, ki so ga s trdim delom iz njega tudi izluščili in materializirali. A potem je prišla pandemija in zdelo se je, da mi usoda res ni naklonjena. Ampak iz pododrja se je ves čas slišala glasba, posvet in načrtovanje. In vsakokrat, ko so razmere dopuščale, se je ta glasba prestavila na oder in me napolnila s smehom in zadovoljstvom.
Lansko leto je celoten dom dobil nov plašč, letos pa me je iz polsna prebudilo še ropotanje orodja in odločni koraki delavcev v dvorani. Prišli so razširiti vidno polje mojega odra, kar je zagotovo dober znak, da me še potrebujejo. Oblekli so me v povsem novo žametno zaveso – kolekcije »Pomlad-poletje 2023 in dalje« ;-) in mi na odrskem delu nanesli novo plast beleža. Tudi z ozvočenjem in osvetlitvijo so se veliko ukvarjali. Po dolgem času sem spet lahko opazovala entuziazem in štela prostovoljske ure, ki so jih ljudje, ki verjamejo vame, darovali za svoj dom. Spomin mi je odplaval nazaj na moje začetke in spet sem se začela počutiti mlado.
4. Torej si sedaj osvežena in polna optimizma?
Res je tako. Predvsem, ker … Naj ti nekaj zaupam, pa nikomur povedati – slišala sem šepetanja, da moja tokratna prenova še ni zaključena. Da imajo z menoj še načrte. In to ob podpori krajevne skupnosti in občine! Si lahko predstavljaš staro damo, ki ji takšni načrti in pozornost ne bi pognali krvi po žilah; pardon – elektrike po žicah?
Zapisala:
Mojca Pristavec Đogić, Zavod Creatus (v imenu dvorane je odgovarjala Špela Pugelj, nekatere vsebine pa so povzete po članku Simone Bandur: Hiše, ki so zgradile skupnosti; objavljenem v Delu 8. 9. 2022).
Poziv: Če ima kdo informacije ali slikovni material, povezan z gradnjo in zgodovino Doma krajanov Vnanje Gorice ali dvorano samo, prosimo za njihovo posredovanje na elektronski naslov zavodcreatus@gmail.com v namen oblikovanja arhiva. Hvala.
