Župan je gospe Ivani voščil zdravja in dobrega počutja ter ji izročil priložnostno darilo in šopek.  Po zaslugi dobrih sosedov, še posebej najbližje sosede Tatjane Kodrič in njene družine, Ivana pravi, da ji nič ne manjka, saj ji z veseljem pomagajo. Rada gleda televizijo, še vedno brez očal, le-ta potrebuje samo pri branju časopisa. Spremlja tudi radijski program, s sorodniki in prijateljicama pa redno vzdržuje stike po telefonu, saj ima tudi mobitel. Še vedno ima kokoši, za katere ji pomaga skrbeti sosed Viki, družbo ji delata tudi dve muci.  Vsak mesec jo tudi obišče domači župnik.

Ivana Dornik se je rodila kot najmlajša od sedmih otrok v družini Golobič v Vrhovski vasi. Družina je bila med drugo svetovno vojno izgnana v Nemčijo. Ivana je delala na kmetiji, njive so imeli pri Podbočju in vse pridelke je bilo treba spraviti

domov v košu, kar je bilo naporno opravilo. V času gradnje letališča je bila dve leti zaposlena pri Pionirju, kasneje je delala tudi v Iskri. Ker je bilo s kmetijo veliko dela, je ostala doma in skrbe- la za dom. Življenje je jubilantko preizkušalo, saj je dvakrat ovdovela – prvič pri komaj 36 letih. Zdaj stanuje v hiši, kjer sta si dom ustvarila z drugim možem Alojzom Dornikom. Klub temu da njeno življenje ni bilo lahko, na pozno jesen življenja priznava, da se ima zelo lepo.

Ko je praznovala 90. rojstni dan, so ji bližnji zaželeli dobrega počutja in zdravja do vsaj 95. leta. ''To pa ne bo nikdar,'' je bila nejeverna. Zdaj pa je bil naenkrat pred vrati 95. rojstni dan. In kaj je njen recept za tako visoko starost: ''Celo življenje sem pila in jedla tako, da je bilo prav, zmerno, krepilo pa me je predvsem delo.''