Logo MojaObčina.si

Bovec

DANES
30°C
16°C
JUTRI
27°C
12°C

POSEBNEŽI - ZGODBA O GULIJU

Življenje na Bovškem je bilo trdo, stalna borba za preživetje, marsikdo se je znucal od dela in pomislili bi, da razen švica in matranja ni bilo ničesar drugega in so bili ljudje zagrenjeni, brezvoljni in otopeli. Pa ni bilo čisto tako, bili so “gajstni” in znali so se imeti lepo vsem težavam in hudemu navkljub.

Radi so hodili “pu wese” (vasovat),  kjer so pripovedovali pravljice (tudi take grozne, vsaj za otroke), prebirali “pšade” (kvante) in zanimive življenjske zgodbe prednikov in preteklosti. Za praznike je bilo svečano, dostojno in veselo, puščbo enoličnega vsakdana pa so preganjali z duhovitimi domislicami, ušpičili kakšno “gavnerijo” (porednost), se pošalili tudi na svoj račun, le še rajši seveda na tuji, samo da je bilo “puhno menanja” (da se je veliko govorilo).

Posebni so bili posebneži, v vsaki vasi kakšen in več. Usoda ni bila nič prijazna z njimi in živeli ali bolje rečeno životarili so po svoje, v žalostnih okoliščinah, tudi človeka nevrednih pogojih. Pahnjeni na rob so bili bolj ali manj deležni ponižanj, sramotenja in zavračanja. Vseeno so bili nepogrešljivi del skupnosti in deležni tudi gotovih simpatij, saj so bili več kot dobrodošel predmet pogovorov, pripovedi in novic v slogu: “a veš kajšno je spet ušpiljal”. S svojimi početji in prigodami so ostali v zgodovinskem spominu bolj kot večina običajnih sokrajanov in njihove anekdote so kljubovale pozabi in preživele.

Med takšne, nedvomno sodi Anton Kravanja bolj poznan kot Guli, ki je bil med prvimi, če ne kar prvi antifašist, s katerim so imeli v času Italije veliko opravka in so ga karabinjerji brez okrepitev težko ukrotili, dostikrat so poklicali na pomoč vojake in ti so si pomagali z zanko, da so ga lahko obvladali in uklenili. Pravijo, da je bil bolj čokate postave, vendar silno močnih kratkih prstov in ob neki priliki je razširil železne “gartre” (rešetke) na oknu kajhe rekoč, da bi lahko ušel, če bi hotel in potem flegma zravnal železne špice nazaj. Eni pravijo, da je bil pod avstorogrsko pri policiji, kjer se je navadil pravih prijemov, kar mu je prišlo prav, ko je mimogrede pometal predstavnike laške oblasti iz oštarije ali kjer so mu prišli na pot. Spet drugi, da se je borilnih veščin naučil v času, ko je delal v tržaški luki, kjer si srečal ljudi od vsepovsod, tudi iz daljnega vzhoda, kjer take zadevščine resnično obvladajo u nulo.

Laški provokatorji (skvadristi, črne srajce, uniformiranci…) so povsod in zlasti po gostilnah provocirali naše ljudi in dovolj je bilo, da si spregovoril po naše, pa si bil besno pretepen, ker takrat so povsod viseli napisi “Tu se govori samo italijansko” (Qui si parla soltanto italiano). Avgusta 1928 je nanje naletel tudi Guli (verjetno pri Ostanu) in čeprav je bil miren in ni dal nobenega povoda, so ga aretirali, čemur se je čudil in se uprl. Orožniki so poslali po pomoč, ga spravili v svoje prostore in ga neusmiljeno pretepli. Zlomili so mu več reber in je bil v nevarnosti, da podleže ranam, tako je poročal ljubljanski časopis Jutro. Ko je ozdravel so ga goriški sodniki obsodili na 15 mesecev zapora!

O njem je znanih veliko anekdota kdo ve koliko pa jih je pozabljenih, iz katerih se vidi, da ni bil samo močan, ampak tudi prebrisan in duhovit. Pod Italijo so morala biti kolesa registrirana, kar je bilo označeno s posebnim žigom (bollo) v vrednosti 5 lir. Guli tega seveda ni imel, ko sta ga na Bregu popoldan ustavila dva orožnika. Ko sta ugotovila, da nima registriranega kolesa, mu je eden od njiju dejal: “Cinque!” (češ, da mora plačati pet lir). Guli je urno skočil na kolo in odvrnil: “Alle cinque saro gia a casa” (“Ob petih bom že doma!”). Sicer pa Guli ni bil posebnež kot je večinska predstava (zapitost, lenost…) ampak dober delavec (delal pri železnici, v tržaški luki…), ni imel dveh levih rok in je opravljal razna priložnostna dela, prenočeval pa je kjerkoli je naneslo. Skozi leto je nekako že šlo, pozimi pa je bilo prehudo, saj so bile takrat zime mrzle z veliko snega in vlage. Guli se je znašel tako, da je naredil kak manjši prekršek (podelal se je na sodnijsko stopnišče), da so ga čez zimo zaprli in je bil na toplem, pa še hrano je imel zagotovljeno. V kajhi je cepil drva, kidal sneg in opravljal druga potrebna dela in so bili zadovoljni na obeh straneh. Sredi zime se je kazen bližala h koncu, zato jo marešala (komandir karabinjerjev) vprašal kaj mora narediti, da ostane na toplem do pomladi. Marešalo mu je odvrnil, da naj gre na bovški trg in nekomu primaže klofuto in bo zadeva urejena. Guli je v momentu eno moško pripeljal kar marešelu in je ostal na toplem. Spomladi, ko je odhajal iz aresta, mu je sodnik pokroviteljsko zabičal naj tega ne ponovi več. Guli pa mu je odvrnil, naj ne skrbi, da se bo prihodnjič podelal na občinsko stopnišče. Ob koncu vojne je Guli skrivnostno izginil, menda so ga zadnjič videli na Trbižu, krožijo govorice, da so ga pospravili naši… . Navedeni podatki omogočajo razumevanje zgodbe v rimah.


UD GULIJA

Guli se ne sudnijske štejnge je pusrou,

de puzime ležement tu kajhe je mou.

Štraf je kumpliu, zima pa še ne,

“Kej naj naredem, de to ustanem še?”



Naj grie ne plec an dnemo klefuto prpelje,

šiede naprej buo tu kajhe mou soje veselje.

Hore ne plec pa zdej žie ne buom cuodu,

an je marešaleto ne lico miesta dno fejst prsmuodu.



Sudnik mo je uniehu, de nardite teha ne buo več smou,

“Brez skrbi, buom žie pred občino hrbieše dieu dou.”

Lahi so miele cetoune z njim an takabiš štrapac,

če jih ni blu koj rusu, ha niso bli kupac.



Tu kajhe je ze rukame raztehnu železne hartre,

kar tuku, ze hejc, brez pusebne martre.

Lohno be uteku, kemout koj druhe pravemo vice,

 je pa ajnfoh nezaj zhlihu debele špice.



Če ha lahe niso pstile pr mire

so kuj pulena pu lufte frliele.

Kajkrat so žendarme klicelekasarno ne pumojč,

an alpini so mo šele z zajnko pubrale vso mujoč.



Tanto so ha tu wezkem tu ušterije dubile,

ha skoro frdamele tukiš so ha pretrupile.

Kje pršu h sebe je pietnist miescu aresta fasu,

zetuk ker ni hweru laško an se je pu naše uhlasu.



Konc wejske Gulija blu ni več

še denes se ne wije ku je pršu preč.

Je pr našeh meširu an kje škrtnlo je nezaj puhliedu,

an tehnu še rejče:”Puobe, kej sem wem nariedu!”


Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi