Spominska slovesnost je bila namenjena zgolj povabljenim, saj je bil namen dogodka intimen spomin na preminula v helikopterski nesreči Petra Berginca in Silva Clementeja, hkrati pa intimna hvaležnost vseh tistih, ki so helikoptersko nesrečo preživeli. V ta namen so bili povabljeni vsi preživeli in svojci obeh smrtno ponesrečenih v helikopterski nesreči.
Pobudo za obeležitev obletnice nesreče je dal udeleženec v nesreči gospod Jožef Lemut, župan Občine Bovec Valter Mlekuž pa je pobudo brez odlašanja sprejel in obljubil podporo Občine Bovec.
V spominsko obeleženje nas je na kitari vpeljal Andrej Bizjak, učenec Glasbene šole Tolmin, katerega mentorica je Mirjana Antih Čebokli, povezovalec programa Milan Štulc pa je v uvodu spomnil, da bo to nedeljo, 30. 10., minilo 50 let od helikopterske nesreče, ki se je zgodila prav na mestu, kjer se je odvijala spominska slovesnost.
»Srce parajoče je, da je zahtevala dve smrtni žrtvi in ob tem človek obmolkne od bolečine, po drugi strani pa jih je k sreči večina preživela. Ponosni smo, da ste preživeli in svojci obeh pokojnih danes z nami,« je dejal Štulc in pozdravno besedo predal županu Občine Bovec Valterju Mlekužu, ki je izrazil veselje in ponosen, da se je na povabilo odzvalo tako veliko število povabljenih:
»Za organizacijo dogodka na ta dan, na petek, smo se odločili, ker sem osebno vabil ministre za obrambo, infrastrukturo in gospodarstvo, vendar se današnje spominske slovesnosti žal niso uspeli udeležiti. Najpomembnejše pa je, da smo se zbrali vsi mi, da ob spominu na nesrečni dogodek pokažemo tudi na to, da ob tako hudi nesreči pred 50 leti, teh entuziastov ni moglo nič ustaviti. Zgradili so smučišče Kanin, ki obratuje že 50 let, vse pa delamo na tem, da bomo dobili novo žičniško infrastrukturo. Tudi njim in vam, danes prisotnim, smo to dolžni. Če bi vabili širšo javnost, bi bilo danes tu verjetno 300 ali več ljudi, vendar smo želeli, da se v najožjem krogu intimno poklonimo obema preminulima v nesreči in vsem, ki so nesrečo preživeli. Zato sem hvaležen vsem vam, da ste prišli in vsem mojim sodelavcem, da so pripravili to spominsko slovesnost.«
Slavnostni nagovor je pripadel pobudniku, gospodu Jožefu Lemutu, ki priznava, da je spomin na tiste grozne trenutke in dneve živ tudi 50 let potem. V svojem nagovoru je najprej opisal pristop h gradnji žičniških naprav in obudil spomine na načrtovanje gradnje. Podrobno pa je opisal tudi dan, ko se je zgodila nesreča:
»Tistega žalostnega 30. oktobra, smo se dogovorili, da bo helikopter na vrh najprej prepeljal ekipo, v helikopterju nas je bilo 25, sam pa nisem imel namena leteti, saj sem bil tri dni prej na vrhu peš. Ampak tako je bilo. Štirje inženirji iz Nove Gorice so izrazili željo, da bi jim pokazal, kaj smo do takrat naredili, let pa je bil po neobičajni poti, saj smo leteli po trasi žičnice. Ob meni je sedel Silvo Klemente in njemu sem ves čas opisoval opravljena dela. Hitro smo prispeli na vrh in skozi okno sem videl delavca SGP Gorica, kako je usmerjal helikopter, kako naj pristane na tisti ozki pristajalni ploščadi. Silvu sem povedal, da bomo pristali in to je bilo zadnje, kar sem z njim spregovoril. V trenutku pa se je nekaj zgodilo. Naenkrat smo se začeli močno vrteti. Preden smo strmoglavili, je Peter Berginc dejal in s kretnjo pokazal, da se vržemo na tla, kar je storil tudi sam. V naslednjem trenutku je zaropotalo. Strmoglavili smo. Rekli smo, da hvala Bogu, da smo živi. Ampak takrat je začelo goreti. Eden za drugega nismo vedeli, kaj kdo počne. Jaz sem se rešil predzadnji, začeli smo se preštevati, dva pa sta manjkala. Ugotovil sem, da mojih dveh sosedov ni. Hoteli smo pomagati, a je bilo stanje brezupno. Ko je helikopter z največjim plamenom pogorel, smo se približali……ne bom komentiral podrobnosti. Nato sem stopil do pilota, da mi pove, kaj se je zgodilo, zakaj smo strmoglavili. To, kar bom zdaj povedal, bom povedal prvič na javnem mestu. Pilot je dejal, da je helikopterju zmanjkalo moči in je, kljub temu da je komande stiskal do konca, helikopter letel nekontrolirano. Dodal je še, da smo imeli srečo, da mu ga je uspelo pripeljati do vrha, da se je nesreča zgodila na tem mestu. Na koncu pa zdaj povem še to, da ni bilo nikakršnega reševanja. Eni so v paniki odšli peš v dolino, sam sem vzdrževal radijsko zvezo z Bovcem z vojaško bazo, potem pa je vezist zaprl svojo radijsko postajo. Domnevam, da je dobil tak ukaz nadrejenih. Ostala mi je le še zveza s Hotelom Kanin, ki je bil takrat v zaključku gradnje, na drugi strani pa je bil Stane Miklavič, ki mi je pomagal, da sva vzdrževala radijsko zvezo. V nekem trenutku mi je dejal, naj vsi, kolikor nas je še na hribu, odidemo v dolino peš, ker reševanja ne bo. Prišlo je le deset vojakov, ki so v dolino odnesli najbolj poškodovana. To so bili Zoran Rejc, Tomaž Vuga in Jelko Flajs. Zdaj bom pa kritičen do takratnih oblasti, kajti rekli so nam, da reševanja ne bo, ker je helikopter slovenske milice v remontu. Kar pa ni bilo res. Šlo je za to, da je bilo takrat izredno stanje, ker je Stane Kavčič razmišljal drugače od drugih in ga je bilo treba odstraniti. Ampak tudi nesreča nas ni ustavila. Operativa na Kaninu ni trpela in smo delali naprej. Čeprav so nam nekateri svetovali drugače, češ, naj odidemo s Kanina, smo ostali in smo speljali gradnjo do konca,« je Jožef Lemut v ganljivem pripovedovanju pojasnil do danes manj znane dogodke in okoliščine nesreče, nadaljeval pa z zgodbo o usodi smučišča Kanin vključujoč plaz, ki je leta 75 odnesel C postajo krožnokabinske žičnice in posledičnega stečaja takratne družbe ATC Bovec.
Za njim je spregovoril tudi Jelko Flajs, ki sicer ob nesreči ni bil v helikopterju, temveč na tleh, poškodovali pa so ga deli dvigala in helikopterja, ki so leteli po zraku. Povedal je, da je tudi sam poprosil preživele, da s pričevanji pripomorejo k temu, da ta dogodek ne bi šel v pozabo, in nastali so zapisi lastnih zgodb.
V nadaljevanju je, po še enem izvrstnem glasbenem vložku Andreja Bizjaka na kitari, sledilo polaganje spominskega venca pod spominsko tablo pokojnima, venec pa sta položili hčerka preminulega gospoda Petra Berginca, gospa Metka Dolinšek in hčerka preminulega gospoda Silva Clementeja, gospa Katarina Clemente. Pokojnikoma so se zbrani poklonili z minuto zbranosti.
Sledil je ogled razstave, ki jo je ob tej priložnosti pripravil Zoran Rutar in jo v zadnji sobi s pogledom na Bovec skupaj z Robertom Kokošinom tudi postavil. Zoran Rutar je v kratkem opisal oziroma predstavil razstavo, ki s fotografijami začetka gradnje, samega poteka gradnje, helikopterske nesreče, kronološko in z obrazložitvami na fotografijah zajame obdobje do ponovne postavitve C postaje.
Razstava bo na tem mestu na ogled vso zimsko sezono, kasneje pa bo premaknjena na ogled v Kulturni dom Bovec, da si jo bo lahko ogledala tudi širša javnost, ki na smučišče ne zahaja.
Zapisal: MILAN ŠTULC
Foto: ROMINA BRADAŠKJA
