Končno je prišla tista sreda, dan našega odhoda, in po zajtrku je po nas prišel avtobus. Ura in pol vožnje je hitro minila in že smo bili na cilju. Gospodinji Milena in Jerneja ter gospodarja Janez in Frenk so nas ljubeznivo sprejeli in nas nastanili v prostorih obeh kmetij. Bivanje je sproščeno minevalo v spoznavanju kmečkih opravil in živali. Obiskal nas je lovec, ki je povedal veliko zanimivosti o živalih naših gozdov in gora ter nam razkazal zbirko nagačenih divjih živali. Pomagali smo pokositi in pograbiti travo, s katero smo potem nakrmili živali v hlevu. Ogledali smo si kokoši, petelina in prepelice, na sosednji kmetiji pa smo videli kunce in s suhim kruhom nahranili koze. Preizkusili smo se tudi v molži, a zaradi varnosti le na leseni »kravici«. Najbolj pogumni otroci so jahali konja, ostali pa so medtem uživali v guganju na gugalnici za tri, brcanju žoge in vožnji na Tarzanovi vlečnici.

Šli smo na pohod na Stari vrh in ob poti po gozdu nam je gospodinja Milena predstavila marsikatero uporabno rastlino, ustavili pa smo se tudi ob oglarjevi hišici, kjer smo izvedeli, kako se kuha oglje za naše piknike.

Obiskali smo čebelnjak, se pogovarjali o pomenu čebel in pozirali s čebelarjevim zaščitnim pokrivalom. Ogledali smo si mlin in gospodar Janez nam je pokazal, kako iz zrnja pšenice nastane moka. Pomagali smo pripraviti drva za kres, ki smo ga po večerji zakurili, ob njem zapeli in zarajali okoli njega. Spoznavali smo tudi delo kmečkih gospodinj. Svojo spretnost smo preizkusili s klekljanjem, vsak otrok pa je potem dobil za spomin klekljano »zapestnico prijateljstva«. Gospodinje na kmetijah morajo poskrbeti tudi za lačne želodce. Tako smo tudi mi zamesili testo in v pravi krušni peči spekli vsak svoj hlebček kruha in ga prinesli domov.

Trije dnevi na kmetiji so nam kar prehitro minili, saj smo bili aktivni od jutra do večera. Poleg spoznavanja dela pa smo imeli tudi veliko časa za sproščeno igro na igrišču. Najdaljša vrsta je bila pri Tarzanovi vlečnici. Otroci so tako preživeli veliko časa na svežem zraku, saj je bilo vse dni sončno in toplo. Oba večera so hitro in mirno zaspali. Staršev niso preveč pogrešali, so se pa vsi zelo razveselili razglednic domačih, ki so jih dobili vsak dan po zajtrku, in jih tudi čez dan večkrat vzeli v roke. V petek smo se po kosilu poslovili od naših gostiteljev in se z avtobusom odpeljali proti domu. Na železniški postaji so nas že čakali starši in otroci so jim srečni stekli v objem.

Mateja Milosavljević