Jeseni se narava odene v prelepe rumene, rjave, rdeče odtenke, ki še posebej žarijo v soncu. Prav tak dan smo si zamislili za oktobrski izlet. V nedeljo, dvajsetega, pa se kolesje sreče ni ravno vrtelo v našo smer. Debela plast težkih, sivih oblakov se je zgrnila čez borovniško kotlino. Kljub temu smo se v presenetljivo veliki zasedbi odpeljali proti Pokljuki. Parkirali smo pod smučiščem Viševnik. Glede na vremenske razmere in dodobra namočena tla, smo se odločili, da vrh Viševnika še počaka. Povzpeli smo se po strmem pobočju smučišča do Zlatih vod nato čez Kačji rob pod vrhovi, se spustili v čudovito dolino z zanimivimi, izrazitimi kraškimi pojavi. V razbrazdanem skalovju lahko opaziš tudi slončka, podobnega najdeš v dolini Mostnice. Na eni strani škrabljaste skale, na drugi pa dolgi greben Viševnika, ki se spušča na Srenjski preval. Od tu se dviga naslednji dvatisočak Mali Draški vrh. Po krajšem počitku smo se spustili pod pobočje Velikega Selišnika do sedelca, s katerega pot vodi na Debeli vrh. Za kratek čas se nam je na razgledni točki odprl pogled na dolino Krme in mogočna ostenja Rjavine, Luknje peči, Macesnovca …Triglav je zakrival megleni zastor. Ob prijetnem klepetu smo nadaljevali po razgledni, položni poti … pravo razkošje sredi gora. V sunku vetra so macesnove iglice poplesavale kot zlatorumene snežinke. Daljši postanek smo načrtovali v Koči na Lipanci, kjer smo se ogreli, pojedli dobrote iz nahrbtnika, otroci so izkoristili čas za igro. Do izhodišča nas je ločila še urica spusta. Da po dežju vedno posije sonce, drži kot pribito, na izhodišču nas je sonček res pobožal.

Za PD Borovnica Tatjana Pečlin