2. oktobra daljnega leta 1867 je borovniški kaplan Simon Robič v Bleiweisove Novice poslal sledeči zapis: »Iz Borovnice 17. sept. R. – Po viharni noči od 16. do 17. dne t. m., v kteri je neprenehoma bobnelo in tako deževalo, kot bi se bili oblaki trgali, se je zberalo zjutraj okoli cerkve in zvonika med velikim nalivom in gromenjem na stotine in stotine nam tolikanj zaželenih in všečnih lastovk za vkupni odhod v toplejše kraje, oznanovaje nam, da jesen je pred durmi. Nehote se je zbujala v nas pri tem milem nazivu mična pesmica Oroženova o lastovki:

Mrzel veter tebe žene

Drobna tičica od nas,

Ki iz lipice zelene

Si mi pela kratek čas.

Zdaj pa iz zvonika line

Zadnjo pesem žvrgoliš,

Ker čez hribe in doline

Toplih krajev si želiš.

Popoldan okoli ene ure so jadrno odrinile čez hribe in doline proti jugu poslavivše se od nas za ledeni zimski čas. Srečno mili, veseli gosti; Bog vas varuj na vašem dolgem zračnem popotvanji in daj, da bi prihodnjo spomlad, kadar se povrnete, nas miroljubne, a tolikanj zatirane Slovence z večimi pravicami oblagodarjene pozdravljale. Od vseh tic, ki o ljubomili spomladi v naše kraje zahajajo in na jesen odhajajo, je, mislim, edina postovka (Falco Tinnunculus; L.) še tukaj, ktera od tukajšnjega velikanskega zidanega mosta, v kterem obilno gnjezdi, se ne more ločiti; a tudi ta se ne bo več dolgo kod nas mudila.«

Velikega viadukta že prek sedemdeset let ni več. Lastovke se za dolgo pot na jug zbirajo po drugih koncih doline. Postovki pa še kar vztrajati na edinem preostalem stebru. In zakaj ne bi? S svojega vzvišenega mesta nad borovniškim trgom ošabno pogledujeta na vsakdanji vrvež pod seboj. Hitenje in skrbi dvonožcev so jima zadnja skrb. Svojčas bi jima nad glavo večkrat dnevno drdral hlapčon in dodobra pretresel razpadajočo opeko v obokih, kamor bi si zanesli gnezdo, podili bi ju zidarji na visokih odrih, dandanes pa ju zmoti zgolj še sem in tja kak entuziast, ki se z velikimi škarjami podaja frizirat osamljenega starca sredi vasi.