Pa so en četrtek v avgustu s 15 kilogramskimi nahrbtniki odšli. Iz Borovnice prek Vrhnike, Ligojne in Horjula na Koreno, nato so se spustili v Polhov Gradec do Svetega Ožbolta, kjer so prenočili. Drugi dan v Škofjo Loko in Selce do Dražgoš, tretji dan jih je pot vodila do Pokljuke in Rudnega polja. Zadnji, četrti dan je sledil vzpon na Triglav. A pot do očaka naših gora ni bila tako hitra, enostavna in dolgočasna, kot se morda bere.
Zanimiva so bila že njihova prenočišča na prostem, pod milim nebom. Našli so primeren prostor v gozdu, kjer so zakurili ogenj ter pripravili viseče mreže, v katerih so spali par metrov od ognja. Spanec sicer ni bil najbolj kvaliteten, saj je kljub poletju proti jutru zahladilo, hrbet se je krivil, ponoči pa so tudi iskali drva, saj veliko lesa okoli ni bilo. Enkrat so celo tako zakadili okolico, da je situacijo prišel preveriti bližnji sosed, ki pa se je hitro pomiril, ko so mu povedali, da so vsi pravzaprav tudi gasilci.
Tuširali so se v rekah, kuhali pa so si z malimi gorilniki. Na meniju so se znašle vedno preverjene in zimzelene hrenovke, pašta, tudi kakšna filana paprika. Kot fatamorgana se jim je drugi dan sredi gozda pod mostom prikazal zaboj piva, ki se je hladil za šrangarje poroke naslednji dan. So si pa hmeljev in kavni napitek privoščili v kakšnem od lokalov na poti. Do enega so prispeli tik pred zaprtjem, a je prijazna natakarica kljub temu prijazno postregla utrujenim popotnikom. Na koncu so celo ugotovili, da so se njihove poti enkrat že križale. Tudi ljudje na poti so jih ustavljali in skrbno spraševali, kam gredo. Odprtih ust so ostali, ko so to informacijo izvedeli, še bolj pa so jih odprli, ko so štirje prijatelji povedali, od kje so prišli.
Kljub nekaj težavam z žulji in bolečimi koleni pa nihče od njih ni pomislil, da bi sredi poti nehal ali obupal. Največjo krizo so imeli, ko so zašli pred Bohinjsko Belo in so nato po brezpotjih »plezali čez drevesa in grmovja po gamsjih stezicah, tudi po vseh štirih«. »Ne zaupati Google zemljevidu,« se je glasilo eno izmed njihovih spoznanj tega podviga. Da je kakšno trpljenje na poti hitro minilo, so poskrbeli tudi s smehom in kakšno »zafrkancijo«.
Veliko smeha je bilo tudi na samem vrhu Triglava, ko je sledil še krst Nejca, saj se je na najvišji slovenski vrh povzpel prvič. Za Tejo, Miho in Mateja je bil to sicer že tretji vzpon, tako da so si krst upravičeno privoščili. »Miha me je krstil kot bika,« je s smehom nazorno pripovedoval Nejc. Kasneje je smeh malce pojenjal, ko so morali sestopiti s Triglava, že zaradi dolžine sestopa in bolečin kolen. Se jim je pa s Pokljuke na Triglav pridružila še Mihova žena Katja, ki jih je potem varno pripeljala do zaslužene pice, hladnega hmeljevega napitka in domačih postelj.
A večje rehabilitacije v naslednjih dneh pravzaprav niso potrebovali, že naslednji dan so odšli v službo in sodelavcem navdušeno pripovedovali o podvigu. Tega smo navdušeno spremljali in občudovali tudi mi, ko smo si na družbenih omrežjih ogledovali njihove fotografije.
Rok Mihevc
