V sklopu Dnevov evropske kulturne dediščine in Tedna kulturne dediščine 2017 smo v občini Borovnica, v sodelovanju z OŠ dr. Ivana Korošca in HUD Karel Barjanski pripravili predavanje o vodi in železnici na Ljubljanskem barju ter ogled ostankov "vodovodne" železniške tehniške dediščine. Geslo, pod katerim so letos potekali DEKD in TKD, je namreč bilo "voda – od mita do arhitekture". Pri nas smo to temo obravnavali skozi prizmo tihe, a uničujoče moči vode, ki je dejansko uničila kar se gradbenih in arhitekturnih vidikov tiče največjim rimskim akvaduktom podoben Borovniški viadukt, odvisnost od prvotne parne železniške vleke in prvega vodovoda na območju naše občine.V četrtek, 28. septembra, je v svojem predavanju o nastanku Ljubljanskega barja oz. preobrazbi nekoč plitkega jezera in močvirja v barje in kulturno krajino, kot jo poznamo danes, na še vedno napačen, tehnicističen pogled na vodo opozoril direktor Krajinskega parka Ljubljansko barje g. Andrej Kastelic. Nazorno je pojasnil paradoks, da se prav zaradi nadaljnjega izsuševanja Ljubljanskega barja poplavna ogroženost na njem povečuje, obenem pa je opozoril tudi na to, da zaradi vse bolj množičnega in neusmerjenega obiska na eni ter neustreznih kmetijskih praks na drugi strani to biotsko izredno raznoliko območje vse bolj izgublja svojo pestrost na področju prosto živečih živalskih vrst. V nadaljevanju je višji svetovalec za razvoj in razvojne projekta Občine Borovnica g. Andrej Klemenc na kratko predstavil gradnjo železniške proge čez Ljubljansko barje in izgradnjo ter propad Borovniškega viadukta, pri čemer je opozoril, da je bila kombinacija osuševanja Barja in neustreznega vzdrževanja vrhnjega sloja viadukta tista, ki je zaradi znižanja ravni vode pod raven hrastovih pilotov, na katerih je viadukt temeljil, ter pronicanja vode v nosilne strukture od zgoraj povzročilo tako hude poškodbe, da je postopna razstrelitev viadukta med in po 2. svetovni vojni pravzaprav zgolj prikrila uničenje, ki ga je dolga desetletja povzročala tiha moč vode.V soboto, 30. septembra, pa se je dopoldan četica okoli tridesetih odraslih in otrok pod vodstvom nekdanjega strojevodje in strokovnega sodelavca Muzeja slovenskih železnic g. Boga Trohe odpravila na dveurni vodeni ogled. Od edinega preostalega stebra nekdaj mogočnega Borovniškega viadukta so se povzpeli na razgledno točko pri Z. peti, od tod pa mimo stare železniške postaje ter območja, na katerem sta včasih stala kurilnica in obračališče za parne lokomotive, do ostankov nekdanjega sistema za napajanje parnih lokomotiv in kanala za njihovo čiščenje. Od tam so se skozi gozd podali pod Jelenov oz. Dolinski viadukt, zgrajen pred 160 leti skupaj z Borovniškim viaduktom, ki kljub častitljivi starosti in veliko težjim vlakom še danes služi svojemu namenu in je največji kamnito-opečni železniški most oz. viadukt v Sloveniji. S tem tudi dokazuje, da lahko ob ustrezni zaščiti, ki jo nudi voda, in vzdrževanju, ki vodi preprečuje, da bi povzročila strukturne poškodbe, tudi objekti, ki temeljijo še na antični gradbeni zasnovi in tehnologijah, še danes služijo svojemu namenu. (AK)