Naše izhodišče je bilo pri Tinčkovi koči v dolini Završnice. Od tam smo se proti Srednjemu vrhu v dveh skupinah odpravili po neoznačeni poti, ki najprej poteka zelo zložno, nato pa v strmem vzponu skozi gozd sledi hudourniški strugi. Višje so gozd zamenjale trave in nizko grmičevje, nato ruševje. Na sedlu Šija se je naša pot priključila označeni poti z Zelenice. Tu smo za trenutek postali in se zagledali v mogočno pobočje Vrtače ter preštevali pohodnike, ki so se med redkim ruševjem vzpenjali proti vrhu. Kar dolgo pot so še imeli pred seboj, nas pa je čakal le še kratek, a precej strm vzpon na Srednji vrh.

Trud dvourne hoje je bil na vrhu poplačan s čudovitim razgledom. S treh strani smo bili obdani z gorami – Stol s Prešernovo kočo, Vrtača in Begunjščica z Roblekovim domom. Na eno stran pa se je pogled odprl v dolino, na Bled, blejski otok in grad. V čudovitem sončnem dnevu smo si na vrhu privoščili daljši počitek z malico, klepetom in malo sončenja.

V dolino smo se podali po poti čez Smokuško planino, mimo koče pri izviru Završnice. Ker smo po poti navzgor ves čas hodili sami, nas je kar malo presenetilo, koliko planincev je bilo pri koči. Naši mladi planinci so tu v svoje dnevnike pritisnili žig, nato pa smo se podali na zadnji del poti proti izhodišču. 

Kljub nekaj odrgnjenim kolenom smo vsi srečno prišli na cilj in se strinjali, da smo ponovno preživeli izlet v odlični družbi in v odkrivanju manj obljudenih koščkov slovenskih gora.

Za MO PD Borovnica zapisala

Ana Bokalič