Šola pa ni poskrbela le za naše znanje, dala nam je mnogo več. Razšli smo se kot dobri prijatelji, ki smo s pomočjo skrbnih učiteljic in ravnatelja, gospoda Staneta Novačana, vseh osem let tkali medsebojne vezi, ki se vse do danes še niso pretrgale. Mnogo pomembnejše od ocen, ki so nam jih zapisale v spričevala, so bile prave vrednote, ki so nam jih potrpežljivo in z lastnim vzgledom vcepile v mlada, odprta srca.

Prve korake sta nas naučili ga. Marija Levstik in ga. Majda Menegalija. Levstikovo tršico smo imeli tako radi, da smo jo včasih pred poukom šli iskat kar domov. Njuno delo sta nadaljevali ga. Ivanka Knap in ga. Tončka Mejač, v 3. razredu sta se z nami mučili ga. Bogdana Močnik in ga. Rozalija Dretnik, piljenje na razredni stopnji pa sta zaključili ga. Gizela Sedlar in ga. Boža Kavčič.

Na predmetni stopnji smo iz šolarčkov počasi zrastli v šolarje. Pouk je postal zanimivejši. Hodili smo na ekskurzije, kjer smo utrjevali snov in prijateljstvo. Udeleževali smo se kulturnih prireditev, različnih tekmovanj, imeli smo zelo kvaliteten mladinski pevski zbor. Veliko smo si pomagali pri učenju in se tako nevede naučili kolegialnosti in požrtvovalnosti. Zelo lepe spomine imamo na vsakoletno pustovanje in praznovanje novega leta, na otvoritev šolskega igrišča, na plesne vaje … veliko je dogodkov, ki so z leti zbledeli, a se pojavijo, če le malo pobrskamo po spominu.

Junija 1973 smo odšli v svet z lepo popotnico, ki smo jo dobili v osnovni šoli. Življenjske poti so nas odpeljale na različne konce Slovenije in bivše Jugoslavije, pa tudi v tujino. Na razdalje se nismo kaj dosti ozirali. Pogosto smo se srečevali, na začetku kar vsako leto, kasneje na 5 let. V zrelih letih se vidimo vsakih 10 let.

Zadnjo soboto v letošnjem maju smo se srečali na turistični kmetiji v idilični vasici blizu Borovnice. Prišlo nas je veliko; nekaterim je prihod preprečila bolezen ali kakšen pomembnejši dogodek. Leta prinesejo marsikaj … tudi nam življenje ni vedno prizanašalo. Kljub temu nam je na srečanju uspelo odložiti vse nahrbtnike. Pozabili smo na bolečine v kolkih, na skeleč poškodovan gleženj, na šive po nedavni operaciji, na probleme, ki jih nikoli ne zmanjka … postali smo otroci iz junija 1973. Veseli smo bili vsakega posebej. Pogovor je stekel, pa tudi pesem in obilo smeha. Z obiskom nas je razveselila tudi razredničarka Marinčeva, ki je pri 97 letih s svojo pojavo, lucidnostjo in odličnim spominom prevzela vse. Tokrat srečanja nismo zaključili zjutraj, kot je bilo v navadi do zdaj. Leta nimajo nič pri tem …

Besedilo: Lidija Marinč

Izbira in ureditev fotografij: Jože Žitko