Logo MojaObčina.si

Borovnica

DANES
2°C
-2°C
JUTRI
2°C
-3°C
Deli
1996

Novembra kar dve muhi na en mah

Na Martinovo nedeljo smo se zbrali na planinskem orientacijskem tekmovanju pod Šmarno goro, 24. novembra pa obiskali Unško koliševko.

Tokratni organizatorji planinskega orientacijskega tekmovanja so bili člani mladinskega odseka planinskega društva Ljubljana – Matica. Sedem ekip je uspešno zastopalo naše društvo. Po pisanju testa smo iskali skrite točke,  odgovarjali na vprašanja o poznavanju planinskih cvetlic, prve pomoči, pletli vozle. Pobočje Šmarne gore in njegove okolice je prepredeno s številnimi potmi. Najbolj razgibana je Mazijeva steza, ki je nudila čudovite razglede in nas  pripeljala na vrh Grmade. Spustili smo se  v dolino skozi vas Zavrh, kjer se je rodil Jakob Aljaž. Našli smo vse kontrolne točke, uspešno rešili naloge na poti in dobre volje pohiteli na cilj, kjer so se nekatere ekipe že grele s čajem. Še uvrstitve: v kategorijah A in C sta ekipi zasedli prvo mesto, ekipe, ki so tekmovale v kategoriji Č, E in G2, so zasedle drugo mesto, ekipi, ki sta tekmovali v kategorijah F in G1, pa tretje. Bravo!

Kot že rečeno, smo novembra obiskali Unško koliševko. Planinsko polje tokrat ni bilo prekrito s srebrno barvo, ampak odeto v zeleno. Z avtomobili smo se zapeljali po gozdni  cesti vse do obrobja Unške koliševke, udornice, ki je z več kot stodvajsetimi metri globine in dvesto metri premera prava »velikanka«. Nastala je z udorom stropa velike podzemne dvorane, ki jo je ustvarila reka Rak na svoji poti od Rakovega Škocjana do Planinskega polja. Nad nami oblačno nebo, pod nami pa megleno morje, ki nam je zakrivalo njeno dno, strma ostenja in pobočja pa tudi utrdbe in rove, ki so bili del sistema tako imenovanega Alpskega zidu, zgrajenega med obema vojnama v strogi tajnosti z žulji italijanskih delavcev in vojakov. V krogu smo se pozdravili … očka v  jamarski opravi je bil za otroke prava paša za oči. Neučakani smo si nadeli čelade, poiskali svetilke in se spustili po stezici do vhoda v podzemni labirint vojaških rovov z več izhodi, ki so nas pripeljali do ostankov vojašnice, bunkerjev, še posebno smo bili previdni pri izhodu, ki se konča kar sredi prepadne stene udornice. Prehod med etažami so nam omogočile spolzke stopnice, ki so na nekaterih mestih lepo zasigane z malimi ponvicami. Ugasnili smo lučke in poslušali tišino … no, ni bilo ravno prijetno. Ko smo se vračali na plano, smo na steni zagledali malega pajkca, ki si je tu našel zavetišče. Uf, lepo je bilo priti na svetlo iz temnih rovov. Megla je »izpuhtela«, z roba smo lahko videli dno udornice. Še dvig čez visoke stopnice po strmi stezici in že smo bili pri avtomobilih. Poslovili smo se, vklopljeni avtomobilski brisalci pa so brisali vetrobransko steklo in še zadnje tesnobne občutke.

Za MO PD Borovnica
Tatjana Pečlin,
foto: Andrej Debevec

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!
Digitalni marketing v Slovenij