Maja, kje so začetki tvoje želje po fotografiranju? Kdo te je nad tem navdušil?

Že od nekdaj sem rada fotografirala, sicer samo z navadnim fotoaparatom. Veliko stvari sem fotografirala, npr. poroke, gasilske vaje ... Potem pa sem pri možu Mihu doma našla bolj profesionalni fotoaparat, ki ga niso uporabljali. Začela sem se malo igrati, še bolj na avtomatiki, saj še nisem znala. Vpisala sem se na tridnevni fototečaj k Neži Plestenjak z Vrhnike, potem pa, saj veste, vaja dela mojstra in čez čas vse več osvojiš. 

Torej si bolj kot ne samouk?

Takrat sem bila še študentka in to sem delala za hobi, večinoma sem fotografirala nečake, potem svoje otroke. Vabila sem tudi druge družine, a dokler se samo učiš, se ljudje niti nočejo fotografirati. 

Kako si se odločila za samostojno podjetniško pot? Ti redna služba ni bila več izziv?

Vedno rečem, da nekaj pride, da se odločiš. Bila sem redno zaposlena, všeč mi je bilo, kar sem delala. Potem pa sem se odločila, da bi odprla popoldanski s.p,, kar je bilo šefu všeč, a je vse skupaj napačno razumel. Dal mi je pogoje, kaj vse bom mogla delati za manj denarja in to me je pošteno razjezilo. Niti telefona, namenjenega poslu, v službi ne bi smela dvigniti. Rekla sem, ne, tako se ne bom šla, očitno mi to ni namenjeno. Dala sem odpoved in še isti vikend sem se pogovarjala s prijateljico, ki se je vpisala v žensko podjetništvo. Pogoj za to je bila trimesečna brezposelnost in vse se je lepo poklopilo, saj sem odpoved dala maja, septembra pa se je začelo izobraževanje, ki sem ga opravila, dobila subvencijo in nato takoj odprla podjetje.

Po izobrazbi si diplomirana ekonomistka, ti je tovrstno znanje pomagalo na poti ustanavljanja podjetja?

Marketing me zelo zanima in ga znam uporabljati, veliko o tem pa smo slišali tudi na ženskem podjetništvu. Namen tega projekta je spodbujati brezposelne ženske, da lahko delajo doma in razvijejo svojo idejo in posel, kar je bil včasih tabu. Meni je izobraževanje veliko prineslo, veliko ljudi spoznaš, veliko znanja dobiš. Taka, življenjska predavanja.

Kakšno je delo samostojne podjetnice, ki se ukvarja s fotografiranjem?

Vse si. Grafična oblikovalka, čistilka, gospodinja, vrtnarka, zidarka, aranžerka, animatorka, računovodkinja … Ko otroke odpeljem v vrtec, doma odgovorim na e-pošto in povpraševanja, začnem delati, urejati fotografije, fotografiram …

Kaj vse pa fotografiraš?

Najraje družine in otroke. Tukaj se res najbolj najdem. Potem poslovne portrete, poroke, krste, včasih tudi kakšne izdelke in zabave, novorojenčke, narave pa niti ne. Če že, če je kakšen človek v ospredju. Raje fotografiram ljudi, lovim čustva, nasmehe, solzice, kako si otroci nagajajo, iskrice v očeh …

Fotografiraš tudi na domu za osebne izkaznice. Ta informacija je gotovo dobrodošla predvsem za starejše občane.

Na domu fotografiram otroke, ki jih je težje spraviti v studio, da se mamice z dojenčki preveč ne matrajo, ali pa ostarele, ki težko pridejo kamorkoli. Jih tudi direktno na postelji fotografiram in vse uredim tako, kot mora biti. 

Se Borovničani radi fotografiramo?

(Smeh.) Bolj priseljeni Borovničani. Domačini pa bolj mlajši, starejši niti ne. Se mi zdi, da Borovničani šele počasi, počasi prihajajo. Mogoče jih je sram.

Marsikdo se pred objektivi rad skriva. Kakšne izkušnje imaš ti pri tem oz. kako ustvariš vzdušje, da je stranka pred tabo in fotoaparatom sproščena?

Vsak reče, mi pa tega ne znamo ali kaj moramo zdaj to. Pa rečem, gremo lepo na sprehod, vi se gledate med sabo, sproščeno, jaz pa spontano fotografiram. Ni treba pozirati in vedno gledati mene. V naravi je vse skupaj še bolj sproščeno, pomemben pa je tudi čas, da se ljudje sprostijo.

Čez poletje je pri tebi doma, v Zabočevem, zrasla prava idilična lesena hiška. Kako bi jo opisala in kaj se skriva v njej?

Hišica je majhna, topla in domačega videza. Trenutno je božično okrašena in spominja na božičkovo delavnico, saj pri fotografiranju družinam pričaram pravo božično doživetje. Otroci pridejo k škratku napisati in oddati pismo Božičku. In v tem je čar, da se ne pridejo samo fotografirat.

In kdo je ta škrat?

Ta škratek pa sem jaz.  V tem delu uživam in se super počutim. Lahko sem spet otrok in se z otroki poistovetim. Je zelo luštno in sproščeno. So pa ljudje navdušeni nad mojo idejo in prvi odzivi so res zelo dobri. 

Od kod ideja za hiško?

Od nekdaj iščem in delam stvari, ki so drugačne. Vedno študiram, kaj bi lahko bilo drugače. Ideja izhaja tudi iz časa, ko smo doma gradili hiško za otroke. Tam sem morala tudi marsikaj narediti, hkrati pa sem si mislila, da bi tudi jaz imela takšno hišico, le večjo. Ker sem že tako iskala nek prostor, kjer bi lahko fotografirala, je bila to super ideja. To je zdaj moj prostor, kamor se lahko umaknem, ali da delam ali koga povabim.

Zgradila sta jo skupaj z možem Mihom. Mojster Miha bi lahko rekli, čeprav, kot sta sama povedala, veliko pojma o gradnji nista imela.

Miha je res tak mojster, najin prvi projekt je bil zajčnik, potem otroška hiška, zdaj še veliko večja. Je izolirana, ima vodo, elektriko. Ampak saj veš, Youtube je prava zakladnica znanja. 

Kaj bo pa čez leto v hiški, ko ne bo božičnega drevesa in ostale dekoracije za praznično fotografiranje?

Ne vem še čisto točno, ker se mi ideje še sproti rojevajo v glavi. Računam pa notri postaviti veliko rož, ki bodo dale svojo energijo. Imam belo in sivo ozadje, tako da se lahko prilagajam željam strank. Fotografirali se bomo tudi zunaj, spomladi bo okoli hiške polno tulipanov in vse skupaj bo še bolj pravljično.

Kje vse te lahko najdemo?

Na Facebooku pod imenom Maja Dodic Photography, enako na Instragramu, kjer dnevno objavljam zgodbe, kaj delam in kaj planiram. Imam pa tudi svojo spletno stran maja.dodic.si.

Tvoj življenjski moto?

V kar verjameš in si želiš, ne podvomi niti za sekundo. Moraš verjeti in to se ti izpolni.

Ker se bližamo koncu leta, kaj bi zaželela Borovničanom?

V sporočilih strankam vedno napišem: »Pa lep dan, naj ostane nasmejan.« Da ostanejo nasmejani, to želim vsem.

Pogovarjal se je Rok Mihevc.