Ob tem visokem jubileju je z mano delil svojo življenjsko zgodbo. "Moja pot ni bila lahka," je začel, "rodil sem se v družini, kjer je bilo 11 otrok, od tega 7 deklet in 4 fantje. Zdaj smo živi samo še trije, dve sestri in jaz. Moji starši niso imeli imetja, imeli pa smo topel dom. Zaradi pomanjkanja sem moral dom zapustiti, ko sem bil star štiri leta. Postal sem pastir. Krave sem pasel pri kmetih, ki niso vedno lepo ravnali z menoj; mnogokrat so pozabili, da sem samo otrok, ki bi se rad tudi igral, pa se nisem smel. Zgodaj, leta 1941, star sem bil osem let, sem izgubil očeta. Tako je mati ostala sama s šestimi otroki, preostali pa so služili kot dekle ali hlapci pri premožnejših. Po vojni sem v Srbiji preživel osem let. Tam sem končal osnovno šolo in pridobil poklic trgovca." V Borovnici se je naselil leta 1953 in si ustvaril družino; tu je preživel lepih in srečnih 45 let. Pred nekaj leti pa je v Bezuljaku kupil hišo in si tako ustvaril novo upokojensko življenje. V Borovnici in na Vrhniki si je v športnem in političnem življenju z iskrenostjo ustvaril veliko spoštovanje. Leta 1958 je ustanovil Šahovski klub Borovnica in temu športu namenil del svojega prostega časa. Postal je tudi zvezni šahovski sodnik, po osamosvojitvi pa priznani slovenski sodnik. Sodil je šahovsko olimpijado leta 1972 v Skopju, v Sloveniji pa tudi več državnih prvenstev, eno celo na Vrhniki. Med letoma 1967 in 1980 je deloval tudi kot občinski odbornik v tedanji skupni občini Vrhnika. Glede na vse aktivnosti si Aleksander resnično zasluži pohvalo in zahvalo. Zato naj nas teh nekaj vrstic spomni na njegovo uspešno 80-letno prehojeno pot. Ob visokem jubileju mu izrekamo iskrene čestitke in mu želimo še mnogo lepih in uspešnih let v krogu svojih najdražjih.

Simon Seljak