Prizor je bil sila šokanten, na fotografijah smo lahko videli tone pšenice, raztresene po železniških tirih in uničeno, sicer pravkar obnovljeno železniško omrežje in nekaj metrov protihrupnih ograj. Ob tretji uri zjutraj je iztirilo šest vagonov, v nesreči pa na srečo nihče ni bil poškodovan. Proga je bila tako zaprta, za vse potniške vlade pa je bil organiziran nadomestni avtobusni prevoz. 

Novica se je hitro razširila tudi med občani, nekateri so v živo želeli videti ta prizor, a so jih pri tem hitro zaustavili trakovi, ki so nakazovali, da poteka tudi policijska preiskavao vzroku nesreče. Posebno pozornost so ji namenili tudi ljubitelji lokomotiv in vsega, kar je povezano z železnico, ki jih je v našem kraju kar nekaj. Eden takšnih je Rok Šmon, ki se je oglasil tudi z objavo na Facebook profilu in je takole slikovito opisal dogodek: 

“Težko je opisati razmerje lepote in groze, ki se skriva v pošastni tišini, ko je najglasnejša stvar v okolici pšenica, ki uhaja iz uničenega 90 tonskega, narobe obrnjenega tovornega vagona. Tišini, ki se zgodi nekaj sekund po tem, ko mogočna, več tisoč tonska pošast pri veliki hitrosti postane ranljiva in povsem uide izpod nadzora. Kljub temu se hitro umiri, ostane samo še dim in ta nenavadna tišina … Tišina, ki jo k sreči ne spoznajo vsi železničarji, še manj uporabniki. Tišina, zaradi katere trdim, da so dekleta in fantje, ki opravljajo izvršilna dela na železnici, iz pravega testa. Ker ko se soočiš z njo, moraš biti! In pogosto si takrat sam, ponoči, daleč od ljudi in samo čakaš. Bog ne daj, da nisi prepričan, ali si za to tišino kriv sam, še kdo drug poleg tebe, ali pa napaka v materialu. Stres takrat je hud, težko nadzoruješ proces misli. Veliko njih pove čez leta tako in podobno zgodbo in prav je, da se o tem tudi pogovarjamo. Je breme, ki je težko. Kar nekaj let sem že na železnici, poslušal sem mnogo zgodb in sam veliko doživel, verjetno bi lahko o tem napisal zanimivo knjigo. Zato trdim, da smo vsi železničarji in železničarke iz pravega testa. Vsi se soočamo s stvarmi, ki si jih večina ljudi težko predstavlja, doživljamo jih 365 dni v letu, ob vseh urah in povsod. Veliko jih tega ne zna opisat, tako da bi drugi razumeli. Od srca želim vsem vam, “izvršilcem”, še veliko varnih, umirjenih in lepih trenutkov, naj vas Bog še naprej čuva pri delu in naj vam da moč za profesionalno, korektno in strpno delo v tej veliki družini, ki se ji reče Železnica.” 

Njegov zapis nas lahko spodbudi k razmisleku tudi o tistih, ki vsak dan skrbijo, da sistem deluje. Kljub vsem napakam, zamudam, obnovam in preobremenjenosti infrastrukture je jasno, da v ozadju stojijo ljudje, ki s srcem opravljajo svoje delo. Preiskava o vzrokih nesreče v času pisanja članka sicer še poteka.  

Rok Mihevc 

Foto: Jože Pristavec, Andrej Jereb, Grem z vlakom